Supreme Court dismisses appeal against labor court's rejection of review due to lack of precedent deviation. Appeal based on factual errors and procedural violations is inadmissible.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj se vsebinsko v celoti nanašajo na izpodbijanje zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku, na kar kažejo tudi izrecno uveljavljani razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa št. 100-47/2005 z dne 22.10.2005, ki sta ga za Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) izdala Ministrstvo za obrambo in Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, in odločbe št. 1004-37/2005 z dne 18.1.2006, ki jo je za RS izdal minister za obrambo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je RS dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.259,39 EUR (prej 1.500.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je bil podlaga za premestitev tožeče stranke sporazum z dne 1.7.2005, ki sta ga Ministrstvo za obrambo (v nadaljevanju: MO) in Ministrstvo za pravosodje sklenili na podlagi sklepa Vlade RS z dne 12.5.2005, s katerim je ta naložila premestitev 35 javnih uslužbencev v Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij. Presodilo je, da je bila tožeča stranka premeščena zaradi delovnih potreb. Dokazilo, da nima dvojnega državljanstva, je tožena stranka zahtevala od nje na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). V takem ravnanju tožene stranke sodišče ni ugotovilo znakov diskriminatornosti, šikaniranja in protipravnosti, na čemer je tožeča stranka utemeljevala odškodninski zahtevek.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ob upoštevanju določil 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je sklenilo, da revizije glede odločitve o premestitvi ne dopusti.

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prišlo do premestitve tožeče stranke po tem, ko ni bilo dokazano, da bi ta poleg slovenskega državljanstva imela še kakšno drugo državljanstvo. Nižjima sodiščema se ni zdelo pomembno preveriti trditev tožeče stranke, da so se potrebe po delu kuharja na MO povečale in ne zmanjšale, ter da kadrovski načrt in spisek premeščenih oseb ne obstajata. Ker sodišče ni dovolilo dokazovanja diskriminatornosti, šikanoznosti in protipravnosti, so bile tožeči stranki kršene ustavno zagotovljene pravice. Tožeča stranka predlaga dopustitev revizije.

Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6.4.2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitve sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. V obravnavani pritožbi tožeča stranka sploh ne zatrjuje niti ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma, da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj se vsebinsko v celoti nanašajo na izpodbijanje zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku, na kar kažejo tudi izrecno uveljavljani razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.