Supreme Court dismisses appeal; employer's 15-day notice period starts from knowledge of grounds, not delivery of notice.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

ZDR ne določa, da mora delodajalec delavcu v 15–dnevnem roku iz drugega odstavka 110. člena izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.05.2004, ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 31.05.2004 in je trajalo do 31.12.2004, vpis delovne dobe v delovno knjižico, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeni čas ter obračun bruto plače v mesečni višini 111.484,00 SIT, po obračunanih davkih in prispevkih pa plačilo neto mesečne plače v višini 76.846,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni soglašalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da 15 dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02) začne teči z dnem, ko je bil delavcu omogočen zagovor - ne glede na to, ali je pravico do zagovora izkoristil ali ne. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za očitani kršitvi z dne 9.5.2004 in 10.5.2004 je že potekel. Pravočasna in utemeljena pa je bila izredna odpoved za kršitev z dne 19.05.2004.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), ker nima razlogov o odločilnem dejstvu v zvezi s tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila odpoved z dne 28.05.2004 tožniku vročena 01. ali 02.06.2004. Razlogi glede poteka 15-dnevnega roka za podajo izredne odpovedi so v nasprotju z dokumentacijo. Nemoteno poslovanje in večja materialna škoda nista z ničemer dokazana. Zato ni razlogov za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Revizija predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti. Neutemeljeni so revizijski očitki, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ker so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju z listinskimi dokazi. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo jasno in pravilno obrazložilo in za svojo odločitev navedlo odločilne razloge. Dejstvo, kdaj je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni pomembno za sodno presojo o tem, ali je bila izredna odpoved pravočasna. Glede na to ni odločilno, če sodišče ni zavzelo izrecnega stališča o datumu prejema odpovedi. Posledično tudi ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka.

Tožnik v reviziji tudi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o datumu izredne odpovedi, vendar datum izhaja že iz odpovedi same. V pravnomočno končanem postopku tudi ni uveljavljal spornosti datuma odpovedi. Zato navedbe o tem predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

ZDR v drugem odstavku 110. člena določa rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogodbena stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, mora to podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi (subjektivni rok), ki izredno odpoved utemeljujejo, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved glede očitanih kršitev z dne 9.5.2004 in 10.5.2004 prepozna. Subjektivni rok za izredne odpovedi je potekel 24.05.2004 oziroma 25.05.2004. Ni pa utemeljen revizijski očitek, da je ta rok potekel tudi za očitano kršitev z dne 19.05.2004. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 28.05.2004, torej je podala odpoved v zahtevanem 15-dnevnem roku. Za potek tega roka ni pomembno, ali je bila odpoved pogodbe vročena tožniku 1.6.2004, 2.6.2004 ali 7.6.2004. ZDR namreč ne določa, da mora delodajalec delavcu izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti v roku 15 dni.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Revizijsko sodišče je vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnik dne 19.05.2004 naklepno poškodoval grelni del za prevoz pic, s tem onemogočil opravljanje dejavnosti delodajalke (tožene stranke) in ji povzročil večjo gmotno škodo.

Neutemeljen je revizijski očitek, da tako dejanje ne predstavlja razloga za izredno odpoved po ZDR. Prepoved škodljivega ravnanja delavcu nalaga 35. člen ZDR, pri čemer se ta prepoved nanaša tako na povzročitev materialne ali moralne škode, kot tudi drugih ravnanj, ki škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnik se ne more ekskulpirati odgovornosti za očitano dejanje z navedbami, da je on izdelal grelni del za prevoz pic. Grelni del je bil nameščen v avtomobil za razvoz pic in je bil namenjen opravljanju dejavnosti tožene stranke. Zato bi se moral vzdržati vsakega ravnanja, ki lahko škoduje poslovanju tožene stranke. Tega ne spremeni niti morebitno vprašanje lastništva grelne naprave.

Neutemeljene so nadaljnje revizijske trditve, da ni mogel kršiti delovnih obveznosti, ker od 9.5.2004 dalje ni bil več na delu v poslovnih prostorih zaradi ustne odredbe toženke. Dne 19.5.2004 je bil še zaposlen pri toženi stranki in bi se zato moral očitanih škodljivih ravnanj vzdržati tudi zunaj poslovnih prostorov.

Ugotovitev sodišč nižje stopnje je, da so bili odnosi med tožnikom in toženko povsem porušeni in nevzdržni. Zaradi narave in teže očitanega dejanja in kasnejšega odnosa tožnika do tožene stranke je utemeljen zaključek, da stranki nista mogli nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaupanja med njima ni bilo več. Zato revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da je bil podan tudi pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 110. člena ZDR.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).