Appeal dismissed; pension supplement denied due to lack of permanent residence in Slovenia per ZPIZ-1 Art. 137.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Bistveno za odločitev je sklicevanje sodišča na določbo 137. člena ZPIZ-1, na podlagi katere imajo ob izpolnjenih drugih pogojih pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le tisti uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede tega vprašanja sodna odločba, na katero se sklicuje pritožba, ne zavzema stališča. Pritožba tudi ne navaja drugih odločitev vrhovnega sodišča ali višjih sodišč, v katerih bi bila glede tega vprašanja zavzeta drugačna stališča. Pritožbeni razlog odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse zato ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 23.1.2004 in 13.9.2004, s katerima je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da tožnik kljub prejemanju pokojnine pri toženi stranki ni upravičen do plačila dodatka za pomoč in postrežbo, ker nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Hkrati je sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker niso podani razlogi iz prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožnik pritožbo in se v njej formalno sklicuje na razloge iz 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pri tem se sklicuje na stališča, zavzeta v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1476/2006 z dne 20.9.2006, da spada pravica do dodatka za pomoč in postrežbo med pravice, ki se zagotavljajo iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem bi morala biti dana možnost odločanja pred vrhovnim sodiščem, kot najvišjim sodiščem v državi. Z zavrnitvijo priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot strogo osebne pravice, vezane na plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zgolj zaradi bivališča tožnika v drugi državi pomeni kršitev načel iz 14. in 22. člena Ustave RS o enakem uživanju in varstvu pravic.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se lahko nezadovoljna stranka zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, pritoži iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tudi sodišče druge stopnje je obravnavalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo kot eno od pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede tega vprašanja stališča v sodbi sodišča druge stopnje ne odstopajo od stališča, zavzetega v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 1476/2006, na katero se sklicuje pritožba. Bistveno za odločitev je sklicevanje sodišča na določbo 137. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), da imajo ob izpolnjenih drugih pogojih pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le tisti uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede tega vprašanja sodna odločba, na katero se sklicuje pritožba, ne zavzema stališča, niti pritožba ne navaja drugih odločitev vrhovnega sodišča ali višjih sodišč, v katerih bi bila glede tega vprašanja zavzeta drugačna stališča. Zato v ZDSS-1 predvideni pritožbeni razlog odstopa od sodne prakse oziroma neenotnosti sodne prakse ni podan.

Sklicevanje na pomen zadeve in nestrinjanje z odločitvijo sodišča ter pavšalni očitki o neustavnosti sprejetih stališč niso utemeljen pritožbeni razlog zoper sklep o nedopustitvi revizije.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.