Appeal dismissed; separate claims with different bases mean value calculated per claim, none exceeding threshold.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Tožnika sta zoper toženo stranko uveljavljala vsak svoj zahtevek, ki imata različno dejansko podlago, tako da bi bila lahko uveljavljana vsak s posebno tožbo. Vrednost spornega predmeta se zato določa glede na višino posamičnega zahtevka. Ker noben od glavnih zahtevkov ne dosega zakonske višine za dovoljenost revizije, je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1 utemeljeno odločalo o dopustitvi revizije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožnikoma iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo za vtoževani obdobji izplača razliko med sproti izplačevano višino 60 % stroškov in celotnimi stroški javnega prevoza, to je prvemu tožniku 798.088,00 SIT (3.330,36 EUR), drugemu tožniku pa 701.892,00 SIT (2.928,94 EUR), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati določbo 4. točke tarifne priloge Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97) v zvezi z določili Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 79/93 in 7/95), saj je bilo na tak način s kolektivno pogodbo dogovorjeno takšno dejansko povračilo stroškov prevoza na delo. Pri tem se je sklicevalo na razlago podobnih določb o povračilu stroškov prevoza na delo v Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97), ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005. Hkrati je sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožena stranka. Navaja, da bi morala biti revizija dovoljena že glede na vrednost predmeta spora, ki presega zakonski minimum za dovoljenost revizije. Sicer pa gre v zvezi z povračilom stroškov prevoza na delo v dejavnosti trgovine in pri toženi stranki za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo. Sodba v zadevi VIII Ips 190/2005, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, se nanaša na kolektivno pogodbo za dejavnost gostinstva in turizma. Toženo stranko pa zavezuje kolektivna pogodba za dejavnost trgovine, ki tudi ureja povračilo stroškov prevoza na delo. Glede navedenih določb kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine je tožena stranka sprožila kolektivni delovni spor. V postopku pred sodiščem druge stopnje v tem kolektivnem delovnem sporu sicer ni uspela, vendar je bila vložena revizija, o kateri pa Vrhovno sodišče še ni odločilo. Pritožba graja nedopustitev revizije tudi v zvezi z odločitvijo o plačilu razlike plače.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je v skladu s 1. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) tudi v individualnem delovnem sporu revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vedno dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 4.172,93 EUR. Pri tem se v primeru uveljavljanja večih zahtevkov z različno podlago zoper isto toženo stranko vrednost spornega predmeta ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Tožnika sta zoper toženo stranko uveljavljala vsak svoj zahtevek, ki imata različno dejansko podlago, tako da bi bila lahko uveljavljena vsak s posebno tožbo. Zato se vrednost spornega predmeta na podlagi navedene določbe ZPP določa glede na višino posamičnega zahtevka. Ker noben od glavnih zahtevkov ne dosega višine za dovoljenost revizije (4.172,93 EUR), je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1 utemeljeno odločalo o dopustitvi revizije.

Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep o nedopustitvi revizije pritožba dovoljena le iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožena stranka ne zatrjuje, da sodba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma, da bi bila praksa sodišča druge stopnje neenotna. Glede na vsebinsko identiteto določb o povračilu stroškov prevoza na delo, ki jih vsebujejo Kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, SKPgd in Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98), se je sodišče utemeljeno sklicevalo na stališča, zavzeta glede pomena teh določb v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 190/2005, ki se sicer nanašajo na razlago teh določb v kolektivni pogodbi gostinstva in turizma, tako da ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Pritožbene navedbe glede dopustitve revizije v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo razlike plače ne morejo biti pravno pomembne, saj tak zahtevek v tej zadevi ni bil predmet spora.

Ker pritožbeni razlogi iz tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 niso podani, je sodišče ob smiselni uporabi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.