Slovenian Supreme Court dismissed appeal on pension rights for voluntary insureds under Article 24 of ZPIZ/92.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal against a second-instance decision that annulled lower court rulings regarding pension rights. The appellant argued that the court incorrectly applied Article 27 and 36 of the Social Insurance Act, claiming she could not be assessed for disability categories II or III due to her voluntary insurance status under Article 24. The court held that voluntary insureds under Article 24 who qualify under Article 231 retain full rights to disability benefits, rendering the appellant's claim for restricted categories legally unfounded.
Legislator headnote
AI generatedArticle 24 of the Social Insurance Act; Article 231 of the Social Insurance Act; Article 27 of the Social Insurance Act; Article 36 of the Social Insurance Act; Article 371 of the Act on Civil Procedure; Article 375 of the Act on Civil Procedure: Voluntary insureds under Article 24 of the Social Insurance Act, who are insured based on Article 231, have the right to claim and obtain all rights from disability insurance, including those for categories II and III of disability.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
Zavarovanci iz 24. člena ZPIZ/92, ki se zavarujejo po osnovi iz 231. člena ZPIZ/92, imajo možnost uveljavljati in pridobiti vse pravice iz invalidskega zavarovanja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, odločilo, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. I 5038898 z dne 11.12.2000 in z dne 17.7.2000 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se tožnici, kot invalidu I. kategorije invalidnosti, prizna pravica do invalidske pokojnine.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča I stopnje v izpodbijanem delu tako, da je razveljavilo odločbo tožene stranke št. I 50338898 z dne 11.12.2000 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je odločitev sodišča v nasprotju z določbo 27. člena ZPIZ/92 in 36. člena ZPIZ/92. Tožnica pred ugotovitvijo invalidnosti ni bila zaposlena v Sloveniji in ni opravljala pridobitne dejavnosti. Zato pri njej ni mogoče ugotoviti niti svojega dela niti ji ni mogoče priznati pravic iz preostale delovne zmožnosti. Zato so nepravilna mnenja invalidskih komisij. Sodišče II stopnje nima prav glede zaključka, da je mnenje IK II identično z mnenjem IK I. IK II se je v svojem mnenju osredotočila samo na vprašanje obstoja invalidnosti I. kategorije. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma, da jo razveljavi skupaj s sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).
Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče glede dejanskega stanja izpodbijane sodbe ni preizkušalo.
Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega razloga ni preizkušalo.
Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava.
Tožena stranka se je že v pritožbi, enako pa tudi v reviziji, postavila na stališče, da tožnici sploh ni mogoče priznati pravic kot invalidu III. ali II. kategorije invalidnosti, ker je bila pred nastankom invalidnosti prostovoljno zavarovana po 24. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), ter da ji zato ob upoštevanju določb 27. in 36. člena ZPIZ/92 ni mogoče ugotoviti "svojega dela". Tako stališče je, kot je toženi stranki že pravilno pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, zmotno. Zakon je v 24. členu določal, da se državljani Republike Slovenije, ki so dopolnili starost 15 let in niso obvezno zavarovani, lahko prostovoljno zavarujejo v primeru, če so prijavljeni kot iskalci zaposlitve pri zavodu za zaposlovanje. V 19. členu ZPIZ/92 pa je bila določba, da se lahko zavarujejo tudi po osnovi, ki je nižja od osnove iz 231. člena ZPIZ/92, kar pomeni, da se zavarujejo za ožji obseg pravic. Če so zavarovani za ožji obseg pravic, glede na zakonsko določbo, med drugim nimajo pravic na podlagi II. in III. kategorije invalidnosti. Zato je, kot nasprotje taki določbi, pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da imajo zavarovanci iz 24. člena ZPIZ/92, ki se zavarujejo po osnovi iz 231. člena ZPIZ/92, možnost uveljavljati in pridobiti tudi vse pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ker je sodišče odločalo ob pravilni uporabi materialnega prava, tožena stranka pa ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.