Appeal dismissed because property value stated in trial minutes, not the complaint, cannot determine appeal eligibility.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by a tenant seeking eviction from a property in Maribor. Although the parties later indicated a value of 20,000 SIT in court minutes during the main hearing, the court held this figure could not serve as the basis for assessing the appeal's admissibility. The court ruled that since the claim was not monetary, the value must be stated in the initial complaint to trigger the right to appeal under the relevant procedural law.
Legislator headnote
AI generatedArticle 389, paragraph 2 of the Civil Procedure Act; Article 186, paragraph 2 of the Civil Procedure Act: In non-monetary disputes where appeal rights depend on the value of the subject matter, the plaintiff must declare this value in the complaint; failure to do so precludes the right to appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Iz zapisnika o drugem naroku za glavno obravnavo, ki je bila dne 23.7.1992, je razvidno, da sta stranki označili svoj pravdni interes z zneskom 20.000,00 SIT na tem naroku, ko sta se že spustili v obravnavanje glavne stvari (l.št. 12). Tako označena vrednost spornega predmeta pa ne more biti izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izpraznitev stanovanja v Mariboru. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.
Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).
Revizija ni dovoljena.
V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta. Iz zapisnika o drugem naroku za glavno obravnavo, ki je bila dne 23.7.1992, je razvidno, da sta stranki označili svoj pravdni interes z zneskom 20.000,00 SIT na tem naroku, ko sta se že spustili v obravnavanje glavne stvari (l.št. 12). Tako označena vrednost spornega predmeta pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ne more biti izhodišče za presojo o dovoljenosti revizije.
Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. ZPP). Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek - takšen je tudi obravnavani primer - mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2. odst. 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta je potrebna zaradi določbe 382. čl. ZPP. Po 3. odst. tega člena namreč ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Če tožnik ne ravna tako, nima pravice do revizije (pravno mnenje Občne seje VS RS, ki je bila dne 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, str. 12). Za toženo stranko mora biti položaj v zvezi z zagotovitvijo pravice do revizije enak.
O reviziji je revizijsko sodišče zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 389. čl. in 392. čl. ZPP).