Supreme Court rejects appeal on legality protection, upholding bank ATM theft as burglary under Criminal Code.

Zahteva zagovornika obsojenega T.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po čl. 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

[JEDRO]

Jemanje tuje premične stvari (denarja) iz bančnega avtomata z uporabo ponarejene bančne kartice in varnostne kode z namenom protipravne prilastitve pomeni uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sta bila E.G. in T.B. spoznana za kriva storitve desetih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s členom 25 ter sedmih poskusov tovrstnih kaznivih dejanj, za kar sta jima bili izrečeni enotni kazni vsakemu po eno leto in sedem mesecev zapora, v katero je sodišče vštelo čas prebit v priporu od 8.6.2006 od 16.35 ure dalje. Pritožbi zagovornikov obeh obtožencev je kot neutemeljeni zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega T.B. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Nedvomno je namreč bankomat šteti kot drug zaprt prostor, kot je opisana ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Glede na to da je bankomat varovan z določenim varnostnim sistemom prav nepooblaščen vstop v ta varnostni sistem proti volji imetnika tekočega računa s katerega je bila dvignjena gotovina oziroma je bil dvig gotovine poskušan, pomeni vdor v tak zaprt prostor. Primer, kot ga opisuje zahteva za varstvo zakonitosti - dvig denarja pri bančnem uslužbencu, ni primerljiv z ugotovljenim dejanskim stanjem v izpodbijanih sodbah, zato ju tudi ni mogoče enako kvalificirati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani kazenski zadevi sta bila sedanja obsojenca spoznana za kriva, da sta s ponarejenimi bančnimi karticami in pravo varnostno PIN kodo premagala oziroma poskušala premagati varnostni sistem bančnih avtomatov NLB d.d. Ljubljana in iz njih dvigovala oziroma poskušala dvigniti denar, s čimer sta uresničila zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine oziroma kaznivih dejanj poskusov velike tatvine. S takšno pravno opredelitvijo pa se zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja, saj meni, da v obravnavanih primerih ni šlo za vdor v zaprt prostor temveč je situacija podobna dvigu denarja s ponarejeno bančno kartico na bančnem okencu, ki ni avtomatiziran in za katerim sedi bančni uslužbenec, zaradi česar bi bilo takšno ravnanje potrebno opredeliti kvečjemu kot kaznivo dejanje goljufije.

Kaznivo dejanje velike tatvine po prvem odstavku 212. člena KZ je storjeno tedaj, ko storilec z vlomom, vdorom ali z drugačnim premagovanjem večjih ovir pride v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali v druge zaprte prostore. Kot takšen prostor je moč šteti vsak prostor (premičen ali nepremičen), ki je na primeren način zavarovan pred nepooblaščenim vstopanjem ali odpiranjem. Vdor pomeni odpiranje zaprtih prostorov, brez uporabe posebne sile in brez večjega poškodovanja vhodov v zaprt prostor, vendar proti volji lastnika. S tretjo navedeno izvršitveno obliko (drugačno premagovanje večjih ovir) je zgolj razširjen pomen vdora pri tem kaznivem dejanju, ki pri premagovanju ovir od storilca terja bodisi fizični bodisi intelektualni napor.

Jemanje tuje premične stvari (denarja) iz bančnega avtomata z uporabo ponarejene bančne kartice in varnostne (PIN) kode z namenom protipravne prilastitve tudi po oceni Vrhovnega sodišča pomeni uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (enako je sodišče odločilo med drugim tudi v zadevi I Ips 98/2004). Bančna kartica je namreč zgolj sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, saj s kartico storilec premaguje ovire za dostop v zaprt prostor (bančni avtomat oziroma varovano območje bančnega avtomata), kakršno predstavlja "sistemska zaščita", ki varuje denar v bančnem avtomatu in ki od storilca terja ustrezen intelektualni napor. Zloraba računalniškega sistema z nepooblaščeno uporabo magnetnega zapisa ter varnostne (PIN) kode torej v kontekstu obravnavnega kaznivega dejanja pomeni zgolj način izvršitve kaznivega dejanja oziroma, kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, premagovanje ovire, ki stoji storilcu na poti do denarja v bančnem avtomatu. Povsem drugačna pa je situacija tedaj, ko hoče storilec kaznivega dejanja s ponarejeno bančno kartico spraviti uslužbenca banke v zmoto, saj je izvršitveno dejanje pri tem kaznivem dejanju ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist ne pa vdor oziroma neupravičen vstop v tuj zaprt prostor kot je način storitve obravnavanih kaznivih dejanj. Glede na različno izvršitveno obliko pa je tudi povsem jasno da je pravna kvalifikacija takšnih ravnanj različna, četudi gre v obeh primerih za isti namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče v izpodbijanih odločbah ni kršilo kazenskega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine, saj mu je bila izrečena prostostna kazen, je brez premoženja, plačati pa mora še stroške za delo nižjih sodišč, zaradi česar bi bilo po prepričanju Vrhovnega sodišča s plačilom stroškov v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu ogroženo njegovo preživljanje.