Supreme Court dismisses appeal claiming judge disqualification due to prior dispute with defense lawyer.

Zahteva zagovornika obdolženega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

ZKP ne zavezuje pritožbenega sodišča, da vnaprej obvesti stranke o sestavi pritožbenega senata. Obdolženčev zagovornik pa je imel kljub temu, da za sestavo senata ni vedel, možnost, da zahteva izločitev višjega sodnika, ki moral po zagovornikovi presoji biti izločen iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Zoper obdolženega M.S. je vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pripor zoper obdolženca po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo po vloženi obtožbi. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Po mnenju zagovornika je bila s sklepom Višjega sodišča v Kopru kršena obdolženčeva pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. V pritožbi zoper prvostopenjski sklep je zagovornik napisal, naj ga pisno seznanijo s sestavo senata. V senatu drugostopenjskega sklepa je bil kot predsednik tudi sodnik svetnik V.B., ki bi po mnenju zagovornika moral biti izločen. Ta sodnik je namreč v sporu z zagovornikom, zoper katerega je preko Okrožnega državnega tožilstva v Kopru vložil obtožni predlog zaradi razžalitve po 169. členu KZ ter se postopek vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju. Navedeno sovražno razmerje imenovanega višjega sodnika do obdolženčevega zagovornika povzroča oziroma ustvarja upravičen dvom v objektivno in nepristransko odločanje sodnika o vloženi pritožbi. Poleg tega je po mnenju zagovornika podana kršitev iz drugega odstavka 192. člena ZKP, ker bi sodišče zoper obdolženca lahko odredilo hišni pripor, o tem pa v sklepu sodišča druge stopnje ni razlogov. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa odrejeni pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je menil, da je zahteva neutemeljena, ker sodišče ni bilo dolžno obvestiti obrambe o sestavi senata sodišča druge stopnje, pojasnilo pa je tudi, zakaj je bila odreditev pripora neogibno potrebna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijana sklepa sta zakonita. V sklepu Višjega sodišča v Kopru je ustrezno pojasnilo tudi glede vprašanja milejšega ukrepa. Sodišče namreč pravilno sklepa, da v primeru, ko je ugotovljena neogibnost pripora, ni potrebno še posebej obrazložiti, zakaj ni bil uporabljen milejši ukrep.

V pritožbi zoper prvostopenjski sklep je obdolženčev zagovornik navedel, da "iz razloga varstva pravic, ki gredo pri tožniku po 39. členu ZKP, zagovornik pritožnika pričakuje, da ga bo predsednik pritožbenega senata, pravočasno, pred odločitvijo o predmetni pritožbi, pisno seznanil s sestavo pritožbenega senata". Z nobeno določbo ZKP sodišče ni dolžno stranko obvestiti o sestavi pritožbenega senata. Obdolženčev zagovornik je kljub temu, da za sestavo senata ni vedel, imel vso možnost, da zahteva izločitev višjega sodnika svetnika V.B. Pri tem je bil zagovornik dolžan upoštevati določbo tretjega odstavka 41. člena ZKP, po kateri izločitev sodnika višjega sodišča lahko zahteva stranka le do začetka seje senata. Ta rok velja za zagovornika tudi v primeru, če ne ve za konkretno sestavo pritožbenega senata.

Zagovornik se v zvezi z izločitvijo sodnika smiselno opira na določbo 6. točke 39. člena ZKP, češ da so bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti imenovanega sodnika. Vrhovno sodišče lahko glede na pravnomočnost sklepa Višjega sodišča v Kopru ugotovi, da je sklep zakonit in da senat ni odločil pristransko. Ob tem se sploh zastavi vprašanje, kdaj bi spor med sodnikom in zagovornikom lahko predstavljal izločitveni razlog, ki ga sicer po prvem odstavku 40. člena ZKP mora upoštevati tudi sam sodnik. Na sodišču, kjer se sodniki, zagovorniki in državni tožilci tudi sicer srečujejo, lahko pride do vzpostavitve odnosov različne kvalitete. Na splošno takšni odnosi še ne morejo predstavljati okoliščin, ki bi vplivale na odločitev sodnika oziroma vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti. V teku samega kazenskega postopka lahko pride celo do neposrednega spornega razmerja, če na primer sodišče po prvem odstavku 78. člena ZKP z denarno kaznijo kaznuje zagovornika, ki v vlogi ali govoru žali sodišče ali sodelujočega v postopku, zagovornika lahko po prvem odstavku 140. člena ZKP kaznuje tudi, če s svojim ravnanjem zavlačuje kazenski postopek, ali če na glavni obravnavi moti red ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda. V vseh omenjenih primerih, ko gre za neposredno konfrontacijo med sodnikom in zagovornikom, to še ne pomeni izločitvenega razloga za sodnika. V tej primerjavi je torej nek spor v obliki sodnega postopka na drugem sodišču še manj verjeten razlog za takšno izločitev. Zagovornik v zahtevi ne pojasnjuje, kaj bi konkretno sodnik storil na škodo obdolženca zaradi spora z zagovornikom. Nenazadnje je treba upoštevati, da gre za takoimenovane profesionalne udeležence v postopkih, ki so poklicno usposobljeni ločevati osebno in zasebno od službenega.

Pri vprašanju izločitve sodnika po 6. točki 39. člena ZKP mora biti podana določena povezava s samim obdolžencem, ki predstavlja takšno okoliščino, da vzbuja dvom o sodnikovi nepristranskosti. V obravnavani zadevi ni prav nobenega razloga ali okoliščine, da bi višji sodnik V.B. pri obravnavanju pritožbe zoper prvostopenjski sklep imel do obdolženega M.S. kakršenkoli pristranski odnos. Da takšnega odnosa ni imel, dokazuje tudi zakonitost izpodbijanega sklepa.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, zato je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.