Supreme Court rejects request for legality protection regarding mandatory detention due to public safety in organized crime cases.

Zahteva zagovornika osumljenega D.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

S tem ko je v izpodbijani odločbi obrazložena neogibnost pripora za varnost ljudi, sodišče niti ni bilo dolžno posebej utemeljevati, zakaj zoper osumljenca ni odredilo milejšega ukrepa.

[OBRAZLOŽITEV]

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper osumljenega D.Ž. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem in tretjem odstavku 311. člena KZ odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnil.

Zagovornik je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter drugega odstavka 192. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijana sklepa spremeni in pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj meni, da je odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti utemeljena.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker po njegovem mnenju ugotovljena dejstva naj ne bi opravičevala sklepa o nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Ne strinja se z oceno izpodbijanega sklepa o osumljenčevi vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj. Navaja, da sodišče osumljenčeve vloge v hudodelski združbi ne bi smelo "kolektivizirati", temveč bi moralo izhajati iz osumljenčeve vloge ter osebnih lastnosti, ki se kažejo iz njegovega prispevka. Opozarja tudi na nelogičnost (kontradikcijo) v izpodbijanem sklepu, ki navaja, da bi se osumljenec na prostosti znova povezoval s preostalimi člani združbe, čeprav so trije člani v priporu, ostali pa so na prostosti in očitno niso več pripravljeni ponavljati kaznivih dejanj.

Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora skladno z drugim odstavkom 202. člena ZKP navedla konkretne (objektivne in subjektivne) okoliščine, s katerimi je razumno utemeljila obstoj pripornega razloga begosumnosti ter neogibnost pripora za varnost ljudi. Iz izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da naj bi osumljenec, (ki ni redno zaposlen in ki je brez premoženja) kot član dobro organizirane hudodelske združbe, v kateri je imel ključno vlogo organizatorja prevozov in voznika, v krajšem časovnem obdobju (od 26.9.2007 do 4.2.2007) iz koristoljubnosti storil sedem kaznivih dejanj (od skupno 17-ih), ki jih je tudi priznal. Na podlagi obsega in okoliščin obravnavanih kaznivih dejanj ter podatkov, da zoper osumljenca teče še en kazenski postopek zaradi enakih kaznivih dejanj in da je že bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper premoženje, je preiskovalna sodnica sklepala na njegovo odločenost za izvrševanje kaznivih dejanj ter realno nevarnost, da bi na prostosti kaznivo dejanje ponovil. Zlasti še, ker ga k temu, kot izhaja iz njegovega zagovora, še vedno nagovarjajo ostali člani združbe, ki so na prostosti.

Zagovornikovi dvomi v pravilnost takšne ocene ter prepričevanje, da gre pri osumljencu zgolj za priložnostno izvrševanje kaznivih dejanj, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Za kazniva dejanja, storjena v hudodelski družbi (kot v obravnavanem primeru) je značilno, da imajo obdolženci ob tako organizirani kriminalni dejavnosti vnaprej določeno vlogo, in da vsak posebej s svojim delovanjem prispeva k uspehu celotne kriminalne dejavnosti, ki je posledica skupnega delovanja vseh obdolžencev. V tem smislu je bila pri oceni pripornega razloga in neogibnosti pripora za varnost ljudi upoštevana tudi vloga osumljenega D.Ž. znotraj hudodelske družbe kot enega od organizatorjev prevoza in njenega pomembnega člana. V sklepu o odreditvi pripora je neogibnost pripora za varnost ljudi zaradi neposrednega ogrožanja prebežnikov prepričljivo obrazložena s konkretnimi okoliščinami.

Podana tudi ni kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP. S tem ko je v izpodbijani odločbi obrazložena neogibnost pripora za varnost ljudi, sodišče niti ni bilo dolžno posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo milejšega ukrepa. Kljub temu pa so v izpodbijanem sklepu navedeni konkretni razlogi, zakaj sodišče ni sledilo predlogu obrambe za odreditev hišnega pripora. S tem ko vložnik izpodbija pravilnost takšne ocene (in poudarja osumljenčevo obljubo, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj), ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).