Appeal court rejects protection of legality request as it repeats prior procedural arguments without new evidence.

Zahteva obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

[JEDRO]

Obsojenec s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navajal že v zahtevi za obnovo postopka, izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanih sklepih, v postopku za varstvo zakonitosti pa tega razloga ni mogoče uveljavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

Obsojeni M.M. je z vlogo z dne 22.11.2005 zahteval obnovo kazenskega postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 5.5.2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24.10.2000, s katero je bila obsojenemu izrečena kazen trinajst let zapora zaradi kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi s prvim odstavkom istega člena ter z drugim odstavkom 16. člena KZ. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom obsojenčevo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1., 2., 3. in 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 16 KZ ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo navedene določbe ZKP, ker ni dovolilo izvajanja nobenih materialnih dokazov, pri čemer navaja izjave prič. Zatrjuje, da mu je predsednik sodnega senata dejal, da je izrekel nezakonito sodbo na podlagi dekreta. Pokojni je bil nasilnež, ki je grozil z umori, če se ne vključijo v preprodajo trdih drog.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo predlagala, da se zavrne, ker ne gre za nove dokaze, ki bi lahko pripeljali do oprostilne sodbe oziroma do obsodbe po milejšem kazenskem zakonu.

Obsojeni M.M. st. je na ta odgovor državne tožilke podal izjavo, v kateri ponovno uveljavlja razloge iz zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obeh izpodbijanih sklepih niso podane kršitve zakona, ki jih obsojenec uveljavlja v zahtevi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je obsojenec v zahtevi za obnovo postopka uveljavljal skaljene in nasilne medsosedske odnose, kar pa je bilo že upoštevano na obeh stopnjah sojenja. Prav tako po oceni sodišča ni novo dejstvo občutek ogroženosti obsojenca s strani pokojnega J.S. in njegove družine, ker je to obsojenec v postopku ves čas izpostavljal. Prav tako ni v vzročni posledični povezavi navedba, da se N.S. nahaja v zaporu zaradi preprodaje droge. Tudi sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu ponovilo, da tudi če bi se z opravo potrebnih poizvedb pokazalo za resnično, da se N.S. nahaja v zaporu v Braziliji zaradi preprodaje drog, to v ničemer ne vzbuja dvoma v to, da je obsojenec v resnici vzel življenje njegovemu očetu in s tem storil kaznivo dejanje umora.

V izpodbijanih sklepih prve in druge stopnje torej ni podana ne kršitev kazenskega zakona in ne kršitev kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa je z zavrnitvijo obsojenčeve pritožbe potrdilo takšno odločitev. Obsojenec tako v zahtevi za varstvo zakonitosti s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navajal že v zahtevi za obnovo postopka, izpodbija tudi dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijanih sklepih. Glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih obsojenec uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.