Supreme Court dismisses prosecutor's request, ruling criminal procedure rules apply to judicial review proceedings.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Za vročanje pisanj (vabila) v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo se smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. PP L. je storilcu B.M. izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 83. člena, tretjem odstavku 122. člena in petem odstavku 190. člena ZVCP-1. Zoper plačilni nalog je storilec pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo, zato je prekrškovni organ PP L. zadevo posredoval v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljutomeru. Sodišče se je po preučitvi zadeve odločilo, da storilca zasliši in mu poslalo vabilo za zaslišanje za dne 22.3.2007, vendar vabila ni dvignil, zato mu je preko pooblaščenega vročevalca ponovno posredovalo vabilo za dne 31.5.2007. Iz vročilnice je razvidno, da je bilo vabilo nadomestno vročeno njegovi materi, storilec se naroka ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil, zato je sodišče štelo, da je zahtevo za sodno varstvo umaknil in jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 17.12.2007 vlaga vrhovni državni tožilec mag. A.F. zaradi kršitve druge alineje 62. člena ZP-1, ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, kršitve drugega odstavka 61. člena ZP-1, ker ni mogoče šteti, da je storilec prekrška zahtevo za sodno varstvo umaknil in zaradi kršitve 58. člena ZP-1 o smiselni uporabi določil Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) glede vročanja, kadar gre za hitri postopek. Navaja, da vročitev vabila storilcu ni bila izvršena na pravilen način, saj naslovnik vabila ni prevzel osebno, ampak ga je sprejela njegova mati, ki je po zatrjevanjih storilca težko bolna in slepa, zaradi česar po ZUP ne gre šteti, da je bilo storilcu po petnajstih dneh po obvestilu vabilo formalno vročeno in bi se vročitev štela za opravljeno. Vročevalec je že istega dne 13.5.2007 iskal storilca na naslovu stalnega bivališča, kjer je govoril le s storilčevo materjo. Takšno vročanje pa je tudi v nasprotju s 118. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj bi moralo biti iz vročilnice razvidno, kdaj je bil opravljen neuspeli poskus prve osebne vročitve ter sorodstveno oz. drugo razmerje med naslovnikom in dejanskim prejemnikom pisanja. Nadomestna vročitev ni dovoljena, če že pri prvi neuspeli osebni vročitvi vročevalec opravi nadomestno osebno vročitev. Na tej podlagi zaključuje, da storilcu dejansko ni bila dana možnost, da bi se izjavil o prekršku in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero naj v celoti razveljavi sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru in zadevo vrne v stadij odločanja o zahtevi za sodno varstvo.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B. 4. Po določbi tretjega odstavka 61. člena ZP-1 se šteje, da je oseba, ki ji je bila izrečena globa, zahtevo za sodno varstvo umaknila, če ni prišla na zaslišanje na sodišče, na katero je bila pravilno povabljena, izostanka pa ni opravičila. Ker se zadeva po vložitvi zahteve za sodno varstvo (po predhodnem preizkusu prekrškovnega organa po 63. členu ZP-1) obravnava v sodnem postopku (drugi odstavek 65. člena), mora biti vabilo na zaslišanje v tem postopku pravilno vročeno ob smiselni uporabi določb, ki veljajo za redni sodni postopek. Glede na navedeno se na podlagi 3. alineje 67. člena ZP-1 tudi za vročanje pisanj (vabila) v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku. Očitana kršitev 58. člena ZP-1 glede smiselne uporabe določil ZUP pri vročanju je torej neutemeljena, saj pri odločanju sodišča o zahtevi za sodno varstvo ne gre za hitri postopek (8. poglavje ZP-1).

5. Vrhovno sodišče je zato preizkusilo, ali je bilo vabilo vročeno v skladu z določbami ZKP. Določba 118. člena ZKP predpisuje, da se pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri katerih od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku, pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona; s tem se šteje, da je vročitev opravljena. Po prvem odstavku 119. člena se pisanja v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti.

6. Iz poročila pooblaščenega vročevalca o vročitvi vabila z dne 7.5.2007 izhaja, da je dne 3.5.2007 v dopoldanskem času na naslovu stalnega prebivališča iskal storilca, kjer mu je njegova mati povedala, da sina ni doma. Zato je izpolnil obvestilo, da naj bo storilec istega dne med 18.00 in 18.30 uro na tem naslovu, vendar ga kljub temu ni bilo. Zato je vročevalec vabilo vročil materi, ki je povedala, da ji je sin naročil, naj pisanje prevzame. Mati je na vročilnico z besedo napisala datum, mesec in leto prevzema in se podpisala. Navedeno je razvidno tudi iz vročilnice, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila vročitev vabila opravljena v skladu z določbami ZKP, ki se na podlagi 67. člena ZP-1 smiselno uporabljajo za vročanje pisanj v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, in tako očitani kršitvi tretjega odstavka 61. člena ZP-1 in druge alineje 62. člena ZP-1 nista podani.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik opozarja tudi, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno, ravnalo nepravilno, saj bi jo glede na to, da je odločilo, da je storilec zahtevo za sodno varstvo umaknil, moralo zavreči kot nedovoljeno. Navedena kršitev sodišča vpliva na pravico do rednega pravnega sredstva, saj v primeru zavrnitve storilec nima možnosti pritožbe, v primeru zavrženja pa mu je ta pravica dana (prvi in drugi odstavek 66. člena ZP-1). Vložnik ima sicer prav, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost, saj bi bila v primeru zavrženja pritožba omejena le na izpodbijanje razloga za zavrženje in posledično zasledovala meritorno obravnavanje. Sodišče pa je zahtevo za sodno varstvo že meritorno obravnavalo, ko jo je vsebinsko preizkusilo in jo zato zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče še opozarja, da na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje, vložnik pa navedenega očitka ne uveljavlja določno kot bistveno kršitev postopka.

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo in odločilo, da sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru z dne 4.6.2007 v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje L. (PP L.) z dne 13.9.2006, ostane v veljavi.