Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to failure to substantiate procedural violations beyond mere factual disputes.

Zahteva obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 1.500 EUR povprečnine.

[JEDRO]

Strokovno mnenje centra za forenzične preiskave ni nedovoljen dokaz, je pa kot vsak drug dokaz podvržen oceni sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo V.P. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena, kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena in kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Za dejanja mu je določilo kazni dve leti in štiri mesece zapora, dva meseca zapora in dva meseca zapora ter mu za tem na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je to sodišče obtoženca plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo. Višje sodišče v Kopru je deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obtožencu na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke in nagrado zagovornice ter 1.500 EUR povprečnine, sicer je v ostalem pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbi obtoženca in njegove zagovornice ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (razlogi iz 1. 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da obtožba v opisu kaznivih dejanj ni navedla vseh zakonskih znakov, vendar pa v obrazložitvi omenjene kršitve izpodbija le dejansko stanje, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ne navaja pa, kateri zakonski znaki v opisu kaznivih dejanj niso podani. Tudi z ostalimi navedbami v zahtevi ne obrazlaga uvodoma uveljavljanih kršitev določb ZKP temveč le izraza pomisleke v ugotovljeno dejansko stanje.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa izraža obsojenec le svoje nestrinjanje z navedbami tožilca in navaja, da ni niti enkrat omenil besedne zveze "neugotovljeno dejansko stanje".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Torej iz navedenega zakonskega določila jasno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Ne glede na takšno razlago vsebuje drugi odstavek istega člena še izrecno prepoved vlaganja zahtev zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) kar pomeni, da preizkusa po uradni dolžnosti v tej fazi postopka ni. Glede na strogo določene meje preizkusa tega pravnega sredstva, mora vložnik zahtevo za varstvo zakonitosti obrazložiti oziroma konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona, saj posplošenih navedb o kršitvah ni mogoče preizkusiti.

V konkretni kazenski zadevi vložnik sicer uvodoma sodišču očita kršitev procesnega in materialnega zakona, vendar pa z nadaljnjimi navedbami v zahtevi teh kršitev ne obrazloži. S tem, ko navaja, da naj bi sodišče ugotovilo dejansko stanje s pomočjo izpovedb neverodostojnih prič, da je sodba konstrukt, da sodišče ni dovolj pretehtalo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, da dejanje ni bilo dokazano itd., uveljavlja le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Neutemeljena pa je tudi trditev, da se sodba glede kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ opira na nedovoljene dokaze in sicer na strokovno mnenje centra za forenzične preiskave, zapisnik o hišni preiskavi z dne 4.8.2006 ter na potrdilo o zasegu predmetov, ki se nanašajo na najdene zavojčke heroina pri obsojencu. Preiskovalni sodnik je namreč odredil dne 4.8.2006 hišno preiskavo prav zaradi verjetnosti, da se bodo odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek in ki jih je treba zaseči, kar se je kasneje izkazalo kot utemeljeno. Hišna preiskava je bila opravljena v skladu z določbami ZKP o hišni preiskavi, obsojenec pa v zahtevi ne navaja, v čem naj bi bila kršitev podana. Enako velja tudi za strokovno mnenje, ki samo po sebi ni nedovoljen dokaz, temveč je kot vsak drug dokaz podvržen oceni sodišča. Zakaj naj bi bil nedovoljen dokaz potrdilo o zasegu predmetov pa obsojenec v zahtevi prav tako ni obrazložil zaradi česar z zahtevo ne more uspeti.

Nadaljnje zatrjevanje obsojenca v zahtevi, da sodišče pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ni preverjalo ali je zapisnik o sprejemu predloga za pregon verodostojen, saj so si izjave D.V. glede opravljenega razgovora s policistom M.G. nasprotujoče, dvomljiv pa je tudi podpis na predlogu, pa pomenijo prav tako izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z obstojem tega procesno relevantnega dejstva, torej prav tako uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Slednje pa velja tudi glede izraženih dvomov v ugotovljena dejstva v zvezi s premoženjskim stanjem obdolženca kot podlago za odločitev nižjih sodišč o odmeri plačila stroškov postopka.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v pretežnem delu le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi česar jo je v skladu z določilom 425 člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem upravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu.