Slovenian Supreme Court dismisses appeal against counterclaim due to missing value declaration under Civil Procedure Code.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by the opposing defendant against a second-instance judgment. The court held that a counterclaim shares the same procedural status as an independent claim, requiring the same conditions for an appeal. Since the appellant failed to declare the value of the disputed subject matter in the counterclaim, the appeal was inadmissible under the Civil Procedure Code.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 186. člen ZPP; 3. odstavek 382. člen ZPP: An appeal against a counterclaim is inadmissible if the appellant fails to declare the value of the disputed subject matter, as the right to appeal depends on the value exceeding the statutory threshold.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Z izjemo posebnosti, ki so navedene v 189. členu ZPP, ima nasprotna tožba enak procesnopravni položaj kot (samostojna) tožba. Zato veljajo zanjo enake predpostavke za dovoljenost revizije kot za vsako drugo tožbo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku nasprotne tožeče stranke, sodišče druge stopnje pa je to odločitev potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo nasprotne tožene stranke.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo nasprotna tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da dajatveni del obeh sodb, ki se nanaša na nasprotni tožbeni zahtevek, spremeni tako, da nasprotni tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.
Revizija ni dovoljena.
Po 2. odstavku 186. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po 3. odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska.
Nasprotna tožeča stranka je vložila nasprotno tožbo na naroku dne 16.4.1990. Z izjemo posebnosti, ki so navedene v 189. členu ZPP, ima nasprotna tožba enak procesnopravni položaj kot (samostojna) tožba. Zato veljajo zanjo enake predpostavke za dovoljenost revizije kot za vsako drugo tožbo. V času njene vložitve je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta presegala 800.000,00 tedanjih din. Tožbeni zahtevek nasprotne tožeče stranke ni denarni zahtevek. Tožeča stranka bi zato vrednost spornega predmeta morala navesti v nasprotni tožbi. Ker tega ni storila, si tudi pravice do revizije ni zagotovila.
Te pravice ji tudi revizijsko sodišče ne more zagotoviti. Gre namreč za izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija pravnomočna sodba. Revizijsko sodišče bi smelo samo ugotavljati vrednost spornega predmeta le, če bi ZPP to posebej določal. Takšne določbe ZPP nima. Iz navedenih razlogov tako revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku (odločitev o tožbenem zahtevku je bila razveljavljena) ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je moralo na podlagi 392. člena ZPP zavreči.