Supreme Court dismisses appeal in housing rights case where tenant's consent to sale was valid despite later receiving official housing.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 22.673,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.2.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v M. V skladu s 1. odst. 117. čl. tega zakona je pisno privolila, da uveljavlja pravico do odkupa njen mož - tožnik. V času uveljavitve zakona ni obstajal noben razlog, zaradi katerega bi lahko tožena stranka po zakonu prodajo odklonila. Tožnik je pridobil najemno pravico na službenem stanovanju šele v avgustu 1992. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči pravilno sklepali, da v konkretnem primeru ne obstajajo razlogi za odklonitev prodaje po 2. odst. 128. čl. Stanovanjskega zakona. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dveletnega roka za odkup po 123. čl. bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da sklene s tožnikom M.P. kupoprodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 35,54 m2 za kupnino 401.774,60 SIT, ki jo mora kupec plačati v 60 dneh od sklenitve pogodbe, s pravico vknjižbe ter prevzemom vseh pravic in obveznosti. Ugotovilo je, da tožena stranka ni bila upravičena zavrniti sklenitve kupoprodajne pogodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala drugače, je sodišče zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je dobil tožnik od svojega podjetja s sklepom z dne 6.8.1992 stanovanje v M., kamor sta se preselila tožnika z otroki. Ker pomeni opustitev stanovanja manifestacijo volje imetnika stanovanjske pravice, ja tako stanovanjsko razmerje prenehalo. Odkup stanovanja v M. bi bil v nasprotju z namenom zakonodajalca.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona niso obstajali nobeni razlogi, zaradi katerih bi lahko tožena stranka odklonila prodajo. Dodelitev službenega stanovanja tožniku po Zakonu o stanovanjskih razmerjih ne bi vplivala na tožničino imetništvo stanovanjske pravice.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v M. V skladu s 1. odst. 117. čl. tega zakona je pisno privolila, da uveljavlja pravico do odkupa njen mož - tožnik. V času uveljavitve zakona ni obstajal noben razlog, zaradi katerega bi lahko tožena stranka po zakonu prodajo odklonila. Tožnik je pridobil najemno pravico na službenem stanovanju šele v avgustu 1992. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči pravilno sklepali, da v konkretnem primeru ne obstajajo razlogi za odklonitev prodaje po 2. odst. 128. čl. Stanovanjskega zakona. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dveletnega roka za odkup po 123. čl. bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Za takšen primer pa v tej zadevi ne gre. Tožena stranka sicer zatrjuje, da nakup stanovanja v M. ne bi bil v skladu z namenom Stanovanjskega zakona, čemur pa ni mogoče pritrditi. Upoštevati je treba, da je bilo tožniku oddano v najem službeno stanovanje v drugem kraju, za katerega je sklenil najemno pogodbo za določen čas do prenehanja delovnega razmerja. Zaradi take začasne uporabe stanovanja pa po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), tožničina stanovanjska pravica ne bi prenehala. Na pravico tožnikov do odkupa pa tudi ne bi mogla vplivati okoliščina, če bi družina po avgustu 1992 začela uporabljati omenjeno službeno stanovanje, kar tožena stranka zatrjuje, v postopku pa to ni bilo ugotovljeno. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 154. čl., 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP.