Supreme Court quashes conviction for leaking state secrets due to lack of concrete evidence regarding the document's specific harmful impact on the service.

Zahtevi zagovornika obsojenega F.Ž. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se F.Ž., sin F. in D., rojene D., rojen ... v N., stanujoč S., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe, da je kot uradna oseba v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja uradne tajnosti iz koristoljubnosti izročil drugemu podatke, ki so uradna tajnost, s tem, da je kot pomočnik vodje operativno komunikacijskega centra Policijske uprave K., v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja in ravnanja s podatki in dokumenti, ki jih uporablja policija in 56. členu Zakona o policiji, dne 4.10.1999 ob 20.30 uri v M. V.J. izročil fotokopije prve strani originalnega dokumenta Uprave kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve L. z dne 3.2.1999, ki je bil po 7. členu Pravilnika o določanju zaupnih podatkov in varovanja zaupnih in osebnih podatkov določen z oznako "uradna tajnost, strogo zaupno", brez začetnega dela dokumenta, ki je vseboval številko, šifro pošiljatelja, prejemnika, datum ter vrsto ter stopnjo zaupnosti, dokument pa mu je izročil z namenom, da prejme razpisano nagrado svojcev umorjenega V.J. v višini 100.000 DEM, ta dokument pa je bil tako pomemben, da bi z njegovo izdajo lahko nastale škodljive posledice za službo zaradi težav pri razkritju kriminalne združbe in bi lahko prišlo do maščevanja kriminalistom, ki so vodili preiskavo, do groženj, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti po tretjem in prvem odstavku 266. člena KZ.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Sama izročitev nekega dokumenta, ki je sicer razglašen za uradno tajnost, brez ugotovitve njegove pomembnosti za storitev kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti po tretjem in prvem odstavku 266. člena KZ, ne zadošča. Pomembnost dokumenta predstavlja zakonski znak tega kaznivega dejanja, ki mora biti v opisu dejanja konkretiziran.

[OBRAZLOŽITEV]

F.Ž. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.4.2002 iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti po členu 266/3 in 1 KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.4.2003 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo razveljavilo tudi po uradni dolžnosti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil za tem obdolženi Ž. spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, za kar mu je bila na podlagi 50. člena KZ izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora ter preizkusna doba štirih let. Ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika je višje sodišče s sodbo sodišča prve stopnje glede opisa dejanja po uradni dolžnosti nekoliko spremenilo besedilo izreka sodbe ter glede vštetja časa obtožencu odvzete prostosti v zvezi s to kazensko zadevo.

Zoper pravnomočno obsodilno sodbo je vložil zagovornik obsojenega Ž. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga, ker je bil prekršen zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 370. v zvezi z 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter 11. točko prvega odstavka tega člena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, podrejeno pa da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Dejstvo, da je drugostopenjsko sodišče zaradi pisne napake delno spremenilo izrek prvostopenjske sodbe, ne predstavlja kršitve zakona. Skladno z načelom ekonomičnosti postopka je namesto da bi vrnilo spis predsednici senata prve stopnje, da po 315. členu ZKP popravi napako, upravičeno to storilo kar samo. Zahteva tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni podan znak tega kaznivega dejanja, to je možnost nastanka hujših posledic za službo. Sodbi obširno razlagata okoliščine, zaradi katerih bi za policijo, posebej za dejavnost v zvezi z iskanjem morilca V.J. izdaja podatkov in inkriminiranega dokumenta lahko imela hude škodljive posledice.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kršitev določb materialnega kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, ker v opisu konkretnega kaznivega dejanja manjka bistveni element, to je vsebina dokumenta, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da bi z njegovo izdajo lahko nastala škodljiva posledica za službo. Le na ta način bi bilo mogoče preizkusiti upravičenost očitka obdolžencu, da je storil obravnavano kaznivo dejanje. Dokumenta omenjenega v izreku sicer s številko in datumom, vendar pa brez njegove vsebine ni mogoče ocenjevati. Pri tem zagovornik opozarja še na sodbo istega višjega sodišča z dne 24.9.2001, kjer je bilo zavzeto stališče kot ga sam ponuja v presojo v zahtevi.

Kršitev 1. točke 372. člena je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Dejanje ni kaznivo, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če je izključena njegova protipravnost, ker so podane okoliščine, ki po določbah 11. do 14. člena KZ izključujejo obstoj kaznivega dejanja.

Za opredelitev kaznivega dejanja izdaje uradne tajnosti po prvem odstavku 266. člena KZ je potrebno ugotoviti:- ali ga je storila uradna oseba, oziroma druga oseba, ki je zadolžena za varovanje uradne tajnosti, - da je izročila komu podatke, ki so uradna tajnost ali mu kako drugače omogočila, da pride do njih ali je zbrala take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi in - da so ti podatki uradna tajnost, za kar se štejejo podatki, ki so z zakonom, z drugim predpisom, s splošnim aktom ali s sklepom pristojnega organa, ki so izdani na podlagi zakona, razglašeni za uradno tajnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice za službo, - če gre za kvalificirano obliko kot v obravnavanem primeru, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti (tretji odstavek 266. člena KZ).

Sodba je poleg obtožnice edini procesni akt, za katerega zakon strogo predpisuje vsebino in odloča tudi poseben postopek preizkusa. Smisel strogo določene vsebine sodbe je predvsem v tem, da je obdolženec natančno seznanjen kaj je predmet obsodbe, da zaradi istega dejanja ne more biti več sojen ter da ima možnost uspešne obrambe.

Izrek sodbe praviloma vsebuje pravni stavek, mora pa vsebovati dejstva in okoliščine, ki pomenijo konkretizacijo zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Navedeno pomeni, da sodba vsebuje na temelju zakona oblikovan abstraktni (zakonski) dejanski stan ter konkretni opis življenjskega primera glede na prvine, ki jih določa zakonski dejanski stan (konkreten opis dejanja). Jasno pa je, da v primerih, ko je opis določenega elementa kaznivega dejanja dovolj opredeljen že v zakonu, sodišče v konkretizaciji opisa tega elementa ne bo ponavljalo, saj to k jasnosti izreka nikakor ne bi pripomoglo, temveč bi z odvečnim ponavljanjem istih trditev morda le z drugimi besedami zmanjšali njegovo razumljivost in preglednost. Za kršitev materialnega zakona tudi ne bo šlo v primeru, kolikor izrek ne bo vseboval abstraktnega dela, torej zakonskega dejanskega stanu, če bo konkreten opis takšen, da bo zadostil vsem prvinam, ki jih določa zakon za določeno kaznivo dejanje.

V konkretni kazenski zadevi je bil, kot je razvidno iz izreka izpodbijane pravnomočne odločbe, obsojenec spoznan za krivega, da je:- dejanje storil kot uradna oseba (abstraktni del izreka) oziroma kot pomočnik vodje operativno komunikacijskega centra Policijske uprave K. (konkretni del opisa), - je v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja uradne tajnosti (abstraktni del) oziroma v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja in ravnanja s podatki in dokumenti, ki jih uporablja policija in 56. člen Zakona o policiji (konkretni del) izročil V.J. (konkretni del), - podatke, ki so uradna tajnost (abstraktni del) oziroma fotokopijo prve strani originalnega dokumenta Uprave kriminalistične službe Ministrstva za notranje zadeve L. z dne 3.2.1999, ki je bil po 7. členu Pravilnika o določanju zaupnih podatkov in varovanja zaupnih in osebnih podatkov določen z oznako "uradna tajnost, strogo zaupno" ... (konkretni del opisa), - ta dokument pa je bil tako pomemben, da bi z njegovo izdajo lahko nastale škodljive posledice za službo zaradi težav pri razkritju kriminalne združbe in bi lahko prišlo do maščevanja kriminalistom, ki so vodili preiskavo, do groženj (konkretni opis dejanja), - dejanje pa je storil iz koristoljubnosti (abstraktni del) oziroma z namenom, da prejme razpisano nagrado svojcev umorjenega V.J. v višini 100.000 DEM (konkretni del).

Takšen opis dejanja pa, kot na to upravičeno opozarja zagovornik v zahtevi, ne vsebuje enega od znakov kaznivega dejanja, to je vsebine dokumenta oziroma tistih podatkov v dokumentu na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so takšne narave, da bi lahko povzročili hujše škodljive posledice za službo, v konkretnem primeru za policijo. Sama izročitev nekega dokumenta, ki je sicer razglašen za uradno tajnost, brez ugotovitve njegove pomembnosti za storitev obravnavanega kaznivega dejanja namreč ne zadošča. Pomembnost dokumenta predstavlja namreč zakonski znak tega kaznivega dejanja in mora biti kot tak konkretiziran v opisu dejanja (šesti odstavek 266. člena KZ).

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena tega zakona oziroma, da dejanje, ki je predmet obsodbe ni kaznivo dejanje, ker nima vseh zakonskih znakov. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako da je F.Ž. obtožbe oprostilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

Ostalih očitkov kršitve zakona v zahtevi Vrhovno sodišče ni presojalo, saj so glede na izrečeno oprostilno sodbo brez predmetni.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določbah ZKP.