Supreme Court allows protection of legality request, vacating lower court rulings due to document content mismatch.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court granted the Public Prosecutor's request for protection of legality, vacating the rulings of the first and second instance courts and remanding the case for new proceedings. The lower courts had incorrectly interpreted contract documents to suggest a broader scope of credit acceptance orders than actually evidenced by the text. The court ruled that the procedural request was admissible under the Enforcement and Security Act because specific provisions allow for its application alongside general procedural rules, correcting the lower courts' factual misinterpretation.
Legislator headnote
AI generated14.čl. ZIP; 9.čl. ZIP: In enforcement and security proceedings, the protection of legality request is admissible when applied sensibly alongside provisions of the Civil Procedure Act, overriding general exclusions for review and retrial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi. Sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Nobena od listin, ki jih jemljeta za podlago svoji odločitvi sodišči prve in druge stopnje, ne daje podlage za ugotovitev, da je upnik izdal akceptni nalog v zavarovanje kredita, ki bi ga posredoval dolžnik družbam hčeram v sistemu B. neposredno. Zato zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja nasprotje med pravo vsebino listin in tem, kar je o njihovi vsebini navedeno v izpodbijanih sklepih.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je na dolžnikov ugovor razveljavilo sklep z dne 10.3.1994 o začasni odredbi ter zavrnilo upnikov predlog. Sodišče druge stopnje je zavrnilo upnikovo pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje. Obe sodišči sta šteli, da je upnik izdal akceptni nalog za zavarovanje kateregakoli kredita, ki bi ga pri dolžniku najelo katerokoli podjetje iz sistema B. V tem smislu je razlagalo aneks z dne 27.8.1992 k pogodbi o poslovnem sodelovanju med dolžnikom in B. d.o.o.
Oba sklepa izpodbija Javno tožilstvo Republike Slovenije, zdaj Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti. Oba sklepa izpodbija v celoti. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354.čl. ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP in predlaga, da sodišče zahtevi ugodi, oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da razlogi sklepov nasprotujejo vsebini pogodbe št. 2743 ter aneksa k tej pogodbi. Iz teh listin namreč izhaja, da se z akceptnimi nalogi podjetij hčera zavarujejo krediti, ki jih posreduje dolžnik za naročnika B. d.o.o., ne pa tudi krediti, ki jih najemajo ostala podjetja hčere.
Dolžnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti opozarja predvsem, da zahteva za varstvo zakonitosti po določbah ZIP ni dovoljena. Za primer, da bi sodišče štelo zahtevo za dovoljeno, pa navaja razloge za njeno neutemeljenost in pri tem razlaga pogodbo in aneks enako, kot sodišči prve in druge stopnje. Pri tem poudarja, da so podjetja hčere solidarno jamčile za vračilo katerega koli kredita v sistemu B., ki je bil dan B. d.o.o. ali po njegovem nalogu podjetju hčeri.
Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena in utemeljena.
V postopku izvršbe in zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če ni z zakonom določeno drugače (14.čl. ZIP). Glede dovoljenosti izrednih pravnih sredstev v postopku izvršbe in zavarovanja je določeno, da ni dovoljena revizija in ne obnova postopka (9.čl. ZIP). Zahteva za varstvo zakonitosti ni izključena in je zato glede na določbo 14.čl. ZIP dovoljena ob smiselni uporabi določb 401. in naslednjih členov ZPP. To stališče temelji na 14. in 9.čl. ZIP in je v sodni praksi sprejeto kot nesporno.
Upnikov predlog za izdajo začasne odredbe je bil na prvi in drugi stopnji zavrnjen, ker sta obe sodišči na podlagi razlage pogodbe št. 2743 in aneksa z dne 17.8.1992 šteli, da upnik ni verjetno izkazal svoje nedenarne terjatve proti dolžniku. Obe sodišči sta pravilno šteli, da je mogoče verjetnost te upnikove terjatve ugotoviti na podlagi listin, ki urejajo pravna razmerja med B. d.o.o., dolžnikom in upnikom. Te listine so pogodba št. 2743, aneks k tej pogodbi z dne 17.8.1992 in izjava z dne 18.8.1992.