Supreme Court dismisses appeal against conviction, ruling prior sexual abuse of a minor is a relevant sentencing factor.

Zahteva zagovornika obsojenega Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

[JEDRO]

Okoliščina, da je obsojenec že pred obravnavanim kaznivim dejanjem spolno zlorabljal tudi drugo oškodovanko, je ne glede na to, da ni šlo za kaznivo dejanje, pomembna pri odmeri kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega Z.B. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen pet let in sedem mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 23.6.2005 od 19.30 ure dalje. Mladoletno oškodovanko P.P. je po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 316.157,74 SIT ter stroške, ki ob razglasitvi sodbe niso bili znani in bodo zato odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, torej razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena in 2. odstavkom 41. člena KZ, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni tako, da obsojencu izreče nižjo zaporno kazen.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru navaja, da vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in obsojencu izrečeno kazensko sankcijo. Glede na to, da tega izrednega pravnega sredstva na tej podlagi ni mogoče vložiti, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjevano kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da je šlo sodišče pri razjasnjevanju dejstev iz obsojenčevega prejšnjega življenja očitno predaleč, saj ga ni upoštevalo kot celote, ampak se je na podlagi pričevanja L.L. oprlo na nek enkratni dogodek, ki ni objektivno dokazan, s tem pa praktično obsojenca obravnavalo kot povratnika, čeprav v zvezi s tem ne obstaja obsodilna sodba. Poudarja tudi, da iz izpovedbe L.L. tudi ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, saj je bila po lastni izpovedbi, v času, ko jo je po ugotovitvah sodišča obsojenec spolno zlorabljal, stara 15 ali 16 let.

Čeprav sodišče prve stopnje pri obrazložitvi odmere kazni tega ni izrecno navedlo, je iz vsebine obrazložitve (prvi odstavek na osmi strani sodbe) razvidno, da je obsojencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je pred oškodovanko spolno zlorabljal tudi svojo prejšnjo pastorko L.L., ko je bila stara 15 ali 16 let, tako da jo je v njeni sobi otipaval po zadnjici in spolovilu, enkrat pa tudi lizal po spolovilu. Pojasnilo je, da mora sodišče pri odmeri kazni upoštevati tudi prejšnje življenje storilca in druge okoliščine, ki se nanašajo na njegovo osebnost. Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče (prvi odstavek na četrti strani sodbe), ki je navedlo (še), da je tako obsojenčevo ravnanje do prejšnje pastorke L.L. pomagalo osvetliti njegovo osebnost in odnos do oškodovanke v obravnavani kazenski zadevi.

Po 2. odstavku 41. člena KZ sodišče med okoliščinami, ki so naštete primeroma, pri odmeri kazni upošteva tudi prejšnje življenje storilca. Okoliščina, da je obsojenec kot očim pred obravnavanim kaznivim dejanjem spolno zlorabljal tudi svojo prejšnjo pastorko, ko je bila ta stara 15 ali 16 let, je ne glede na to, da ni šlo za kaznivo dejanje, pomembna pri odmeri kazni. Gre za ravnanje, ki je glede na obsojenčev takratni položaj, z vidika elementarnih moralnih vrednot že na prvi pogled nesprejemljivo. Zato sodišče s tem, da je to okoliščino obsojencu upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, ni storilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Kolikor vložnik navaja, da navedena okoliščina ni obteževalna, po vsebini izpodbija primernost obsojencu izrečene zaporne kazni, kar pa ne more biti predmet odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Z navedbo, da spolna zloraba L.L., ki jo v zahtevi imenuje za enkraten dogodek, ni objektivno izkazana, pa obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo tega dejstva in tako v tem obsegu izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, na katero se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega Z.B., ni podana, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče o stroških odločilo na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencu naložili v plačilo razmeroma visoke stroške kazenskega postopka, pri tem pa izhajali iz njegovih gmotnih razmer (solastnik stanovanja, lastnik osebnega vozila R.M.). Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi nadaljnje plačilo stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ob upoštevanju dolgoletne zaporne kazni, ki jo mora obsojenec prestati, ogrozilo njegovo preživljanje, zato ga je plačila povprečnine oprostilo.