Supreme Court dismisses appeal against detention extension due to clear evidence of recidivism risk. The court rejects claims of procedural flaws regarding the defendant's repeated crimes. The decision upholds the lower courts' assessment of real danger based on prior offenses. The ruling confirms that financial gain from crimes supports the need for continued detention. The court finds no ambiguity in the facts or reasoning of the lower instances. The appeal is rejected because the statutory requirements for release were not met. The decision emphasizes the logical consistency of the detention order. The court concludes that the defendant poses a significant risk to society.

Zahteva zagovornika obdolženega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Sklep, da je pri obdolžencu, ki kratek čas po odpustu s prestajanja zaporne kazni stori nova kazniva dejanja in je zaradi tega priprt, še krajši čas po odpravi tega pripora pa stori še eno kaznivo dejanje, podana velika verjetnost (realna nevarnost), da bo kazniva dejanja ponavljal, je povsem utemeljen in razumen.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 20.7.2007 podaljšalo pripor zoper obdolženega R.P. iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ob vložitvi obtožnice. Pritožbo zagovornika zoper sklep o podaljšanju je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 27.7.2007 zavrnilo.

2. Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi. V obrazložitvi zahteve vložnik izrecno uveljavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi v obrazložitvah sklepov prve in druge stopnje nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Poleg tega vložnik, kot pravi, ne soglaša s stališčem, da sta sodišči prve in druge stopnje kot okoliščino, ki kaže na nevarnost, da bo obdolženec storil novo kaznivo dejanje, upoštevali, da je bil dva meseca po predčasni odpustitvi s prestajanja zadnje zaporne kazni utemeljeno osumljen vlomnih tatvin in zaradi tega priprt, 14 dni po odpravi tega pripora pa je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga je utemeljeno osumljen obdolženec in je predmet tega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 2. odstavka 493. člena ZKP ocenil, da ni utemeljena. Ugotavlja, da z zatrjevanjem, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, zahteva ne more uspeti. Ocenjuje, da izpodbijani sklep pravilno ugotavlja, da obdolženčevo premoženjsko stanje, saj je brez zaposlitve in prejema le socialno podporo, je pa večkratni specialni povratnik, utemeljuje ponovitveno nevarnost. Še posebej, kot ugotavlja sodišče, ob dejstvu, da je sedaj očitano kaznivo dejanje storil v 14 dneh po tem, ko je bil izpuščen iz pripora v drugem postopku.

4. Zagovornik obdolženca je na odgovor državnega tožilca navedel, da vztraja, da okoliščina, da naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje v kratkem času po izpustu iz pripora v drugi kazenski zadevi, ne more biti okoliščina, ki bi glede na fazo kazenske zadeve in po dveh mesecih pripora utemeljevala nadaljnjo omejitev njegove svobode gibanja.

B. 5. Sklepanje obeh sodišč v zvezi s ponavljanjem kaznivih dejanj je popolnoma jasno in razumno: če obdolženec, ki kratek čas po odpustu s prestajanja zaporne kazni stori nova kazniva dejanja in je zaradi tega priprt, še krajši čas po odpravi tega pripora pa stori še eno kaznivo dejanje, je podana velika verjetnost (realna nevarnost), da bo kazniva dejanja ponavljal. Hkrati sodišči ugotavljata, da je obdolženec povratnik, ki je bil že kaznovan zaradi premoženjskih deliktov, kot so velike tatvine, prikrivanje in goljufija. Tu po oceni Vrhovnega sodišča ni prav nobene nejasnosti, še manj pa popolne nejasnosti glede odločilnih dejstev, kar se zahteva za obstoj bistvene kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

6. Nobene zmote niti nasprotja tudi ni med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki v osebnih podatkih obdolženca navaja, da je obdolženec prejemnik socialne pomoči v višini 200,00 EUR, pridobiva finančna sredstva za zagotavljanje življenjskih potreb z izvrševanjem kaznivih dejanj in med ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva dodatna sredstva za preživljanje. Bistvo obeh ugotovitev v danem kontekstu je enako: ob socialni pomoči, katere višina ne zadostuje za obdolženčeve potrebe, si obdolženec dodatna sredstva za življenje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj namesto na zakonit oziroma dovoljen način.

7. Višina pridobljene premoženjske koristi lahko predstavlja znak kaznivega dejanja ali kvalifikatorno okoliščino, hkrati pa je okoliščina, ki (lahko) vpliva na težo kaznivega dejanja. Teža kaznivega dejanja pa je po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP okoliščina, ki jo sodišče upošteva pri oceni, ali je podana nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Obdolžencu se v tem postopku očita, da si je z vlomno tatvino prilastil predmete v vrednosti najmanj 8.000 EUR, za kolikor je bil lastnik tudi oškodovan. V objektivnem pogledu ni v tem nobene nejasnosti niti nasprotij, subjektivna interpretacija oziroma dojemanje vložnika, ki navedenih razlogov ne razume ali jih razume drugače, ni upoštevna.

8. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik, njegovo zahtevo zavrnilo (člen 425 ZKP).