Supreme Court dismisses appeal on unitary sentence calculation and waives defendant's court costs.

Zahteva obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

[JEDRO]

Presoja izreka kazni pri preklicu pogojnega odpusta.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sklepoma je bila zavrnjena zahteva obsojenega D.K., da se v postopku neprave obnove po 407. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izreče enotna kazen namesto kazni štirinajst let in šest mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja umora po 4. in 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS-77 in tri leta zapora zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, ki sta bili izrečeni s sodbama Okrožnega sodišča v Celju z dne 2.10.1992 in z dne 7.7.2004, v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Celju z dne 21.1.1993 in z dne 12.10.2004.

Zoper navedena sklepa je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. in 3. odstavka 49. člena, 1. odstavka 48. člena in 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ ter bistvenih kršitev postopka, ker je sodišče pri izreku enotne kazni iz prve sodbe upoštevalo le čas štiri leta pogojnega odpusta kot neprestano kazen, ne pa celotne izrečene kazni štirinajst let in šest mesecev zapora ter predlaga, da se izreče enotna kazen, kot je predlagal v zahtevi za njen izrek.

V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti je predlagal, da sodišče pri izreku enotne kazni upošteva določbe 2. odstavka 3. člena KZ tako, da enotna kazen ne bo presegla petnajst let zapora ter priložil sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, ki da je v podobnem primeru upoštevalo izrečeno kazen, ne pa samo del, ki je ostal po pogojnem odpustu.

Vrhovna državna tožilka je predlagala, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker je sodišče ravnalo v skladu z določbo 3. odstavka 110. člena KZ, dopolnitve zahteve pa ni mogoče upoštevati, ker je bila vložena po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočne sodne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 7.7.2004 je bila obsojenemu D.K. zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ določena kazen tri leta zapora, na podlagi 1. odstavka 110. člena KZ je bil preklican pogojni odpust štiri leta in šestinsedemdeset dni po sodbi istega sodišča z dne 2.10.1992, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 21.1.1993, in mu je bila izrečena enotna kazen sedem let zapora, v katero se všteje pripor od 16.1.2004 od 7.10 ure dalje, odvzeta so mu bila zasežena mamila ter naloženo plačilo premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka. Pritožbo obsojenca zoper to sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper ti pravnomočni sodbi je obsojeni D.K. dne 1.2.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal kršitev kazenskega zakonika, ker je sodišče pri izreku enotne kazni upoštevalo le del kazni štirih let in triinsedemdeset dni, ki je zaradi pogojnega odpusta ni prestal, namesto celotne izrečene kazni štirinajst let in šest mesecev zapora, v tako izrečeno enotno kazen pa bi moralo všteti tudi že prestano kazen. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 26.1.2006, opr. št. I Ips 100/2005, obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, ker je ugotovilo, da s takšnim izrekom enotne kazni nižji sodišči nista prekršili kazenskega zakona, saj se po določbah 3. odstavka 110. člena KZ pri izrekanju enotne kazni upošteva kot določena kazen neprestana kazen iz preklicanega pogojnega odpusta in kazen za novo kaznivo dejanje.

Obsojenec je dodatno z vlogami dne 27.5., 26.9. in 5.10.2005 zahteval, da se isti pravnomočni kazni štirinajst let in šest mesecev zapora, ki je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja umora po 4. in 7. točki 2. odstavka 46. člena KZ RS-77, in tri leta zapora, ki je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, spet združita. Te zahteve obsojenca je sodišče pravnomočno zavrnilo z izpodbijanima sklepoma, ker je ugotovilo, da sta bili kazni, katerih združitev je obsojenec zahteval, že združeni.

S svojimi zahtevami, o katerih je sodišče odločilo z izpodbijanima sklepoma, je obsojenec sicer zahteval združitev kazni v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP, utemeljeval pa jih je z razlogi, ki po vsebini izpodbijajo sodbi sodišča prve in druge stopnje, s katerima je bilo o združitvi kazni že pravnomočno odločeno v rednem postopku, zahteva za varstvo zakonitosti obsojenca zoper ti sodbi z enakimi razlogi pa je bila tudi že zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 26.1.2006, opr. št. I Ips 100/2005.

Sodba, ki jo je obsojenec po preteku roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP priložil k dopolnitvi svoje zahteve za varstvo zakonitosti in novi razlog v njej ne moreta biti upoštevana, ker je bila dopolnitev zahteve s prilogo vložena po preteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, priložena sodba pa tudi ne ureja podobnega primera ampak primer, ko je obsojenec zahteval združitev dveh pravnomočno izrečenih kazni, ki res še nista bili združeni.

Ker zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP se ga lahko oprosti plačila stroškov, če bi bilo zaradi plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. V sodbi z dne 26.1.2006, opr. št. I Ips 100/2005, je Vrhovno sodišče upoštevalo, da obsojenec iz nagrade za delo, ki jo dobi v zavodu, plačuje preživnino za svoja mladoletna otroka, zato ga je oprostilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče nima podatkov, da bi se okoliščine spremenile, zato jih je upoštevalo tudi v obravnavanem postopku in je zato oprostilo obsojenca plačila povprečnine.