Supreme Court dismisses defense request for legality protection regarding mandatory detention order in Slovenia.

Zahteva zagovornika osumljenega B.E. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Ker je sodišče ocenilo tudi neogibnost pripora zoper osumljenca, so neutemeljene navedbe zahteve, da sodišče ni ocenilo možnosti odreditve milejšega ukrepa.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 10.1.2007 zoper osumljenca iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP odredila pripor, ki osumljencu teče od 9.1.2007 od 8.55 ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 11.1.2007 pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik dne 16.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi, ki je po vsebini enaka vložnikovi pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, navaja, da sodišče ni ocenilo možnosti, da bi se osumljenec preselil v staro hišo ali da bi mu namesto pripora odredilo prepoved približanja družini. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi; podrejeno pa, da pripor nadomesti s ukrepom prepovedi približanja oškodovanki. 3. Vrhovni državni tožilec svetnik Franc Mazi iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 23.1.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira katere zakonske določbe naj bi sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršilo.

6. Pogoji za odreditev pripora so: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za odreditev pripora podani in za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge ter presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, saj osumljeni v konfliktnih situacijah znotraj družine reagira z nasiljem in ne more kontrolirati svojega obnašanja, okoliščine pa kažejo na stopnjevanje nasilja znotraj osumljenčeve družine. Glede na nekritičnost osumljenca do svojih ravnanj in njegovo slabo samokontrolo, zato ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa, na primer prepoved približanja oškodovanki (stran 2 sklepa o odreditvi pripora). Tem razlogom je pritrdil tudi senat Okrožnega sodišča, ko je ob zavrnitvi pritožbe osumljenčevega zagovornika presodil, da zaradi realne in konkretne nevarnosti, da bi osumljenec takšna kazniva dejanja, ki pomenijo ogrožanje varnosti ljudi in sicer najožjih družinskih članov, ponavljal, saj je osumljenec sedaj očitano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, izrečeni mu s pogojno obsodbo, milejšega ukrepa - prepovedi približanja oškodovanki ni mogoče odrediti. Ker je tako sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ocenilo tudi neogibnost pripora zoper osumljenca, so neutemeljene navedbe zagovornika v zahtevi, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni ocenilo možnosti odreditvi milejšega ukrepa - ukrepa prepovedi približanja oškodovanki.

7. Navedbe zagovornika v zahtevi, da je osumljenec izvršil kaznivo dejanje, vendar da je vzrok prepirov med njim in njegovo ženo vdanost njegove žene alkoholu, zaradi česar so osumljencu občasno popuščali živci; da je na zaslišanju obljubil, da se bo izselil iz skupne sobe oziroma se preselil v staro hišo, zaradi česar bi bilo možno mu prepovedati približanje ženi ter da sodišče ni ocenilo možnosti, da bi se preselil v staro hišo in mu odredilo milejši ukrep, po vsebini predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi (najožjih družinskih članov osumljenčeve družine).

C. 8. Ker je sodišče pravilno ugotovilo in presodilo vse kar je pomembno za odreditev pripora in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ni utemeljen. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).