Supreme Court allows prosecutor's request, ruling possession of a hand grenade precludes minor offense exemption.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena določba 14. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

[JEDRO]

Dobrina, ki jo varuje 310. člen KZ, je javni red in mir, pa tudi splošna varnost ljudi in premoženja, zato hramba velike količine orožja (tudi orožja, katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen) nikakor ne more predstavljati tako nizke ogroženosti varovane dobrine, da bi bilo mogoče uporabiti institut dejanja majhnega pomena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega J.M. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ (z isto sodbo je bila obtožba zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ zavrnjena). Pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper oprostilni del sodbe je višje sodišče s sodbo z dne 11.5.2005 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec A.F. zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena KZ v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP v zvezi s 14. členom KZ, ker je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje zaradi majhnega pomena, ker je njegova nevarnost neznatna oziroma je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi uveljavljano kršitev KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve obeh izpodbijanih sodb je sodišče uporabilo institut dejanja majhnega pomena iz razlogov, ker je bilo obravnavano orožje obdolžencu zaseženo 16 dni po začetku šestmesečnega obdobja, ki ga je država "ponudila" nelegalnim posestnikom orožja, da je obdolženec dne 28.2.2001 zaprosil za legalizacijo orožja in celo opravil zdravniški pregled, postopek legalizacije pa je bil zaradi predmetnega kazenskega postopka prekinjen (str. 4 sodbe sodišča prve stopnje), iz zapisnika o zasegu predmetov pa je razvidno, da sta bili bomba in pištola najdena v kovčku ob postelji obtoženca in torej ni šlo za hrambo v kakšnih posebno izpostavljenih in nevarnih okoliščinah, še posebej, ker obtoženec živi sam (str. 3 sodbe sodišča druge stopnje).

S takšnim pravnim zaključkom obeh sodišč pa se ne strinja vrhovni državni tožilec in opozarja, da že narava in teža dejanja samega (hramba ročne bombe) je takšna, da ni mogoče uporabiti 14. člena KZ.

Dejanje je majhnega pomena med drugim tedaj, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno. Nižji sodišči sta obdolženca oprostili, ker sta zaključili, da je dejanje majhnega pomena, ker so škodljive posledice neznatne (obdolženec je orožje hranil v spalnici, živi sam) in glede na okoliščin, v katerih je bilo storjeno (abolicija, okoliščina, da je znotraj roka, ki ga je določil novi Zakon o orožju, zaprosil za legalizacijo samokresa znamke Valter).

Zaključki nižjih sodišč, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, niso pravilni. Dobrina, ki jo varuje 310. člen KZ, je javni red in mir, med drugim tudi splošna varnost ljudi in premoženja. Hramba tako velike količine orožja kot jo ugotavlja sodišče (ročna bomba ..., samokres, nabojnik s sedmimi naboji L. ..., petnajst nabojev L. ... in trije malokalibrski naboji ...) pa nikakor ne more predstavljati tako nizke ogroženosti varovane dobrine, da bi bilo mogoče uporabiti institut dejanja majhnega pomena, še posebej, ker je obdolženec hranil tudi orožje (ročna bomba ...), katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen.

Hranjenje ročne bombe namreč omogoča nenadzorovano razpolaganje in tako ponuja objektivno možnost, da jo uporabi obdolženec ali druga oseba. Gre za nevarno eksplozivno orožje, namenjeno rušenju ali ubijanju, kar že samo po sebi pomeni tako visoko stopnjo ogroženosti varovane dobrine, da izključuje izrek oprostilne sodbe iz razloga dejanja majhnega pomena. Res je sicer, da je obdolženec, kot to ugotavljata nižji sodišči, zaprosil za legalizacijo samokresa, vendar pa je to storil šele potem, ko mu je bilo sporno orožje že zaseženo (dne 28.2.2001), pri čemer se je pri prvem zaslišanju najprej zagovarjal, da je imel kovček z vsem orožjem doma in je nanj pozabil, zatem pa, da je glede na novi Zakon o orožju mislil stvari nesti na občino, pa ga je prehitela hišna preiskava.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu pa je bil obdolženec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, zaradi česar glede na novi Zakon o orožju obdolženec posesti samokresa ne bi mogel legalizirati. Res je tudi, da je bilo obravnavano dejanje storjeno v času tako imenovane abolicije (84. člen Zakona o orožju - Ur. l. RS,št. 61/2000) vendar to samo po sebi ne predstavlja takšne olajševalne okoliščine, ki bi narekovala uporabo 14. člena KZ, še posebej, ker je bilo orožje zaseženo obdolžencu ob hišni preiskavi, opravljeni v zvezi z drugim očitanim mu kaznivim dejanjem (kaznivo dejanje po členu 218/3 in 1 KZ).

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker pa je vložena v obdolženčevo škodo, je v zahtevi uveljavljano kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (2. odstavek 426. člena ZKP).