Supreme Court dismisses appeal against partial final judgment, ruling appeals require full finality.

Zahtevi zagovornikov obtoženega K.Š. za varstvo zakonitosti se zavržeta.

[JEDRO]

Le delno materialno pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil K.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ (točka 1) ter kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ (točka 2). Za prvo dejanje mu je bila določena kazen 2 leti zapora, za dejanje pod drugo točko 2 meseca zapora in nato na podlagi 47. člena KZ izrečena enotna kazen 2 leti in 1 mesec zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno odločbo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o krivdi in posamezni kazni za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ (točka 1) ter v odločbah o enotni kazni, vštetju pripora, o napotitvi oškodovanke na pravdo ter v odločbi o stroških kazenskega postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (I). V ostalem je pritožbi zagovornice in zagovornika obtoženega K.Š. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II).

Zoper pravnomočni del sodbe, ki je bil potrjen (kaznivo dejanje pod točko 2) sta zagovornika vložila zahtevi za varstvo zakonitosti: odvetnica M.N. brez navedbe zakonskih razlogov s predlogom, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v tem delu spremeni in obtoženca oprosti obtožbe kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ.

Obtoženčev zagovornik odvetnik L.K. pa zahtevo vlaga iz razlogov kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obtožbo za kaznivo dejanje pod točko 1 zavrne in glede stroškov tega dela kazenskega postopka odloči, da bremenijo proračun.

Zagovornik se v zahtevi med drugim ne strinja s stališčem "nekaterih senatov" Vrhovnega sodišča, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti le zoper sodbo, ki je materialno in formalno pravnomočna, saj zanj v določbi 420. člena ZKP naj ne bi bilo podlage. Navaja, da se tudi v združenem postopku vsako kaznivo dejanje obravnava posebej, zato združevanje oziroma razdruževanje posameznih kazenskih postopkov ne bi smelo vplivati na možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti za posamezno kaznivo dejanje, glede katerega obstoji pravnomočna sodna odločba.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti in predlagal, da ju Vrhovno sodišče zavrže, ker kazenski postopek zoper K.Š. ni končan in sodba ni pravnomočna.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti praviloma le zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo svoje stališče (npr. I Ips 216/2000, 356/2002, 46/2003, 369/2006), da je to določbo mogoče razlagati tako, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le v primerih, ko je sodba kot celota postala formalno in materialno pravno močna, ne pa tudi, ko so postali pravnomočni njeni posamezni deli. Za spremembo takšne utečene sodne prakse bi morali obstajati tehtni razlogi (npr. očitna pravna napačnost dosedanjega stališča), ki pa jih v vloženi zahtevi zagovornika ni moč najti.

Zagovornik poudarja "individualnosti" posameznih kaznivih dejanj, ne upošteva pa smotrov in pravnih posledic združevanja kazenskih postopkov. Če obstaja med več kaznivimi dejanji določena povezava (subjektivna ali objektivna koneksiteta - zveznost), sodišče iz razlogov procesne ekonomije praviloma izvede enoten postopek in izda eno samo sodbo (1. in 6. odstavek 32. člena ZKP). V prvi vrsti pa vodenje enotnega postopka zagotavlja celovito presojo celotne kriminalne količine, oceno storilčeve nevarnosti in izrek primerne kazenske sankcije ter hkrati onemogoča različno ali nasprotujočo si oceno istih dokazov v različnih kazenskih postopkih in na tej podlagi sprejemanje nepravilnih sodb. V primeru t. i. subjektivne koneksitete (takšen je tudi obravnavani primer) se po določbah 1. in 5. odstavka 32. člena ZKP praviloma izvede enoten kazenski postopek.

V predmetni zadevi sodba zoper obtoženca še ni v celoti pravnomočna, saj je bila glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ, razveljavljena v odločbi o krivdi in kazni in v odločbi o enotni kazni ter zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je tako postala le delno materialno pravnomočna v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja nasilništva, vendar s tem še ni postala tudi izvršljiva. V primeru obsodilne sodbe za kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ v ponovljenem postopku bo moralo sodišče skladno z merili 41. člena KZ obtožencu izreči enotno kazen za obe kaznivi dejanji. V primeru oprostilne ali zavrnilne sodbe pa bo moralo za kaznivo dejanje nasilništva kazen tudi izreči, saj je bila doslej le določena. Šele takrat bo mogoče ugotoviti, da je bil enoten kazenski postopek pravnomočno končan in da je bila obtožencu izrečena pravnomočna sodba, ki je pogoj za njeno izvršljivost. Do tedaj pa zahteva za varstvo zakonitosti (še) ni dovoljena, zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).