Supreme Court dismisses defense request for legal protection regarding mandatory detention order in domestic violence case.

Zahteva zagovornika obdolženega I.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195. a členu ZKP in javljanja na policijski postaji po 195. b členu ZKP ne zadoščata za zagotovitev varnosti oškodovank, zato je pripor neogibno potreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženega I.I., ki je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu dne 3.10.2006 nepravnomočno obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ na kazen osem mesecev zapora in mu je bila preklicana pogojna obsodba istega sodišča z dne 7.9.2005 z določeno kaznijo treh mesecev zapora zaradi enakega kaznivega dejanja ter izrečena enotna kazen deset mesecev zapora, odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 7.9.2006 od 10.50 ure dalje, ko mu je policija odvzela prostost.

Zagovornik je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sklepa nimata razlogov, da je pripor neogibno potreben in da milejši ukrep prepovedi približevanja oškodovankam ne bi odpravil ponovitvene nevarnosti. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da obstajajo razlogi za odreditev pripora, saj je obdolženec do članov svoje družine že dalj časa nasilen in drug ukrep ne more zagotoviti, da ne bi ponavljal kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Zahteva zagovornika obdolženega I.I. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 421. člena ter 1. in 4. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa.

Že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje je zagovornik uveljavljal iste kršitve določb kazenskega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče v 4. odstavku na drugi strani izpodbijanega sklepa utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Pojasnilo je, da predlagani ukrep javljanja na policijski postaji po 195. a členu ZKP ne more nadomestiti pripora, kadar je ta odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti, odstranitev obdolženca iz kraja bivanja z družino pa nevarnosti ponovitve nasilništva proti oškodovankam ne odpravlja, saj ob upoštevanju preteklega kontinuiranega nasilniškega obnašanja obdolženca do družinskih članov obstaja velika nevarnost, da bi se kadarkoli vrnil in kaznivo dejanje ponovil.

Sklep sodišča prve stopnje v 4. odstavku na tretji strani ugotavlja, da je pri obdolžencu podana visoka stopnja ponovitvene nevarnosti, upoštevajoč njegovo preteklo obnašanje, trdovratnost pri storitvi kaznivega dejanja, istovrstnost kaznivih dejanj, njegove osebne lastnosti in premoženjsko stanje, to nevarnost pa je mogoče odpraviti le s priporom, v katerem bo obdolženec pod nadzorstvom. Stališče obrambe, da bi bil namen, zaradi katerega je bil pripor odrejen, dosežen že z javljanjem na policijski postaji, je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklicevanjem na izpovedbe oškodovank, da odstranitev obdolženca iz družinskega okolja ne bi rešila konfliktne situacije v družini.

Izpodbijana sklepa torej vsebujeta razloge, zaradi katerih je sodišče sklenilo, da je pripor neogibno potreben za varnost treh oškodovank in da ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195. a členu in javljanja na policijski postaji po 195. b členu ZKP, za katera se je zavzemala obramba, te nevarnosti ne bi odpravila.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti torej ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče po določbi 425. člena ZKP zavrnilo.