Court allows prosecutor's request to correct theft sentencing by including interest on stolen funds as illicit gain.

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 96. člena KZ na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

[JEDRO]

Kot premoženjsko korist se upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljen predmet uniči. Kolikor pa storilec z ukradenim premoženjem pridobi določene koristi (npr. obresti od izposoje ukradenega denarja) bo sodišče kot protipravno premoženjsko korist odvzelo tudi to (dodatno) povečanje njegovega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju so bili S.B., G.M., R.Ž. in A.C. spoznani za krive storitve večjega števila kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izrečene so jim bile naslednje kazenske sankcije, obtoženima S.B. in G.M. enotni kazni eno leto in štiri mesece zapora, R.Ž. kazen enajst mesecev zapora, obtoženemu A.C. pa pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dveh let. Na podlagi 96. člena KZ je sodišče obtožencem odvzelo premoženjsko korist in sicer S.B. in R.Ž. vsakemu po 53.000 SIT, obtoženemu G.M. pa 78.000 SIT. Pritožbi Okrožnega državnega tožilca je višje sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi glede odvzema premoženjske koristi spremenilo tako, da sta obtožena S.B. in R.Ž. dolžna plačati 72.233,30 SIT protipravne premoženjske koristi, obtoženi G.M. pa znesek 97.233,30 SIT, v preostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, pritožbe zagovornikov pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil z napadenim delom obeh sodb prekršen Kazenski zakon v 96. členu. Sodišči sta namreč napačno tolmačili določilo 96. člena KZ glede tega, kaj predstavlja protipravno premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Njuno pravno pojmovanje obravnavanega problema je mogoče povzeti v dve izhodišči:

1. če si storilec s kaznivim dejanjem prilasti nek predmet, ki mu ga ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženjska korist, ki ustreza vrednosti tega predmeta (premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem - postavka c); 2. če storilec tak predmet odsvoji, se mu odvzame vrednost, ki jo je prejel kot nadomestilo za to (premoženjska korist pridobljena zaradi storitve kaznivega dejanja postavki a in b).

Z vsebino prvega izhodišča se vrhovna državna tožilka strinja, z vsebino drugega pa zgolj pogojno in sicer le v primeru, če je pridobljena vrednost višja od dejanske vrednosti stvari, ne pa tudi, če je pridobljena vrednost nižja. Pri tem se sklicuje tudi na Kazenski zakon s komentarjem prof. dr. Ivana Beleta, iz katerega jasno izhaja, da je premoženjska korist tisto premoženje, s katerim storilec lahko razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi njegovi običajni plodovi, obresti, dobiček itd. Poznejša izguba protipravno pridobljenega premoženja ne more vplivati na to, da se storilcu ne bi vzela premoženjska korist v vrednosti ob storitvi kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Za premoženjsko korist se šteje čisti presežek premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, oziroma pomeni vsako povečanje premoženja storilca, ki ima svoj vzrok v storitvi kaznivega dejanja in je pogosto določena že kot zakonski znak oziroma prepovedana (formalna) posledica, ki mora nastati, da se šteje kaznivo dejanje za dokončano, lahko pa je tudi dodatna sestavina protipravnosti pri kateremkoli kaznivem dejanju, čeprav za samo ugotovitev kaznivega dejanja ni pomembna. Odvzem protipravne premoženjske koristi je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka. Odvzame se po načelu, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (1. odstavek 95. člena KZ). Po vsebini pomeni torej ta ukrep premoženjskopravno izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Glede na navedeno je povsem utemeljena trditev v zahtevi, da se kot premoženjsko korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja (poleg tega pa tudi plodovi, obresti, dobiček, itd..), ne glede na to, ali storilec kaznivega dejanja s kaznivim dejanjem pridobljen predmet uniči. Kolikor pa storilec z ukradenim premoženjem pridobi določene koristi (npr. obresti od izposoje ukradenega denarja) pa bo sodišče kot protipravno premoženjsko korist odvzelo tudi to (dodatno) povečanje njegovega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče obsojence spoznalo za krive storitve več kaznivih dejanj tatvine. To kaznivo dejanje je končano, ko pride do izločitve odvzete stvari od drugih stvari, protivrednost tega predmeta v času storitve kaznivega dejanja pa predstavlja glede na navedeno stališče s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist (seveda kolikor tega zneska - protivrednosti odvzete stvari, storilec ni kasneje "oplemenitil"). Sodišče bi tako ob pravilni uporabi 2. odstavka 96. člena KZ moralo naložiti obsojencem v plačilo znesek, ki ustreza protivrednosti odvzetih predmetov v času storitve kaznivih dejanj in ne izkupička od prodaje le-teh.

Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila vrhovna državna tožilka ugodilo in ker gre za zahtevo vloženo v škodo obsojencem kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo (2. odstavek 426. člena ZKP).