Supreme Court dismisses appeal protection request against non-final warrant order due to lack of service to fugitive defendant.

Zahteva zagovornika obtoženega B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Obtoženec, ki je na begu, pravice do pritožbe ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, zato odločba še ni mogla postati pravnomočna; to pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti preuranjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil zoper obtoženega B.Š. na podlagi 1. točke prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče "razveljavi izpodbijano odločbo o pritožbi in hkrati tudi sklep o odreditvi pripora".

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrže, ker po zakonu ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ki je pravnomočna. Zoper takšno odločbo smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v osmih dneh od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno odločbo (3. odstavek 421. člena ZKP). Sklep postane pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe (2. odstavek 132. člena ZKP).

Iz podatkov spisa izhaja, kot pravilno ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da obtožencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obtoženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen obema, tako obtožencu, kot zagovorniku (4. odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (4. odstavek 202. člena ZKP). Ker obtoženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba še ni mogla postati pravnomočna; to pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočen sklep, kjer osemdnevni rok za njeno vložitev začne teči od dneva vročitve odločbe obdolžencu, preuranjena.

Zakon o kazenskem postopku nima izrecne določbe o tem, kako ravnati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo in je torej po zakonu nedovoljena, takšne zahteve pa ni mogoče meritorno obravnavati. Po 390. členu ZKP sodišče druge stopnje pritožbo, ki po zakonu ni dovoljena, s sklepom zavrže. Ta določba torej ureja enako procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugačno pravno sredstvo. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi te določbe zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nepravnomočni sklep o odreditvi pripora zavrglo kot nedovoljeno.