Supreme Court dismisses requests for legal protection against detention orders under Article 307(2) of Criminal Procedure Act.

Zahtevi obtoženega D.Z. in njegove zagovornice se zavržeta.

[JEDRO]

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 22.6.2006, po 2. odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega D.Z. odredilo pripor zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi, ki se ji glede na ugotovljeno ravnanje očitno izmika. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 5.7.2006 zavrnilo pritožbo zagovornice.

Obtoženec in zagovornica sta vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevi za varstvo zakonitosti, prvi zaradi kršitev kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku ter Ustave Republike Slovenije, druga pa „iz vseh razlogov“ iz 1. odstavka 420. člena ZKP. Obtoženčeva zahteva na vsebuje končnega predloga, medtem ko zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi napadeni pravnomočni sklep.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je v sklepu z dne 21.10.2004, opr. št. I Ips 284/2004, že zavzelo stališče, po katerem zoper sklep o odreditvi pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP, ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V tej odločbi je poudarjeno, da določbe 2. odstavka 307. člena ZKP izrecno predpisujejo, da se odvzem prostosti na tej podlagi odredi, kadar ni nobenega pripornega razloga iz 201. člena ZKP. Odvzem prostosti je v tem primeru povsem samostojen ukrep, ne pa dopolnilen ali alternativni ukrep „rednemu priporu“, ki pomeni sankcijo za ravnanje obdolženca, ki je bil v redu povabljen in se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Odreditev pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP je namenjena zagotovitvi neoviranega dela sodišča. Iz teh razlogov sklep, s katerim sodišče odredi pripor po navedeni določbi, ne sodi med sklepe o odreditvi pripora, zoper katere je po 2. odstavku 420. člena ZKP izjemoma dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Sicer pa je sodno varstvo zoper takšen odvzem prostosti zagotovljeno z obdolženčevo pravico do pritožbe, kot rednega pravnega sredstva (1. odstavek 399. člena ZKP). Prav tako je mogoče kršitve zakona, povezane s tem vprašanjem, uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sodno odločitev o glavni stvari na podlagi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Glede ostalih razlogov za takšno odločitev se Vrhovno sodišče tudi v obravnavani zadevi sklicuje na podrobnejšo utemeljitev sklepa I Ips 284/2004.

Ker zahtevi obtoženega D.Z. in njegove zagovornice nista dovoljeni, ju je vrhovno sodišče zavrglo (2. odstavek 423. člena ZKP).