Criminal appeal rejected; Supreme Court bound by lower court's factual findings on evidence assessment.

Zahteva zagovornika obsojenega D.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

[JEDRO]

Pri presoji kršitev zakona je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga ugotavlja pravnomočna sodba.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 25.1.2006 je bil D.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.7.2006 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je predlagal zavrnitev zahteve, ker je mnenja, da je neutemeljena. Ugotavlja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane v preostalem delu pa je zahteva vložena le zaradi razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjenemu preizkusu kršitev določb materialnega in procesnega prava in da z navedbami, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve iz tega razloga ni mogoče vložiti), kršitev zakona ni mogoče utemeljiti. Pri presoji kršitev zakona je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga ugotavlja pravnomočna sodba.

Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo "obsojenčevim pričam", zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčev zagovor, kolikor se v njem sklicuje na silobran in kot neverodostojni ocenilo tudi izpovedbi prič A.S. in M.J., ki takšen zagovor potrjujeta ter navedlo razloge za takšno presojo. Na drugi strani pa je izpovedbo oškodovanca ocenilo kot prepričljivo, tudi v zvezi z izpovedbami prič (S.Č., J.P., J.H.), ki so izpovedale smiselno enako. Višje sodišče je takšni dokazni oceni pritrdilo. Sodišče prve stopnje je torej skladno z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, zato uveljavljana procesna kršitev ni podana. Zagovornikovi pomisleki v pravilnost te presoje in dokaznih zaključkov sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Zagovornik v zahtevi ponavlja pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo obsojenčeve pravice obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP in 22. člen Ustave), saj naj bi po njegovem mnenju sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje prič A.F. in N.P.; če bi ju zaslišalo, obsojencu ne bi moglo izreči obsodilne sodbe.

Že sodišče druge stopnje je na takšne ugovore obrambe izčrpno odgovorilo in jih argumentirano zavrnilo kot neutemeljene. S tem v zvezi je ponovilo znane kriterije, ki jih sodišče upošteva pri presoji utemeljenosti dokaznega predloga in pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da zaslišanje omenjenih prič ni potrebno. Glede na utemeljitev dokaznega predloga naj bi namreč priči izpovedovali zgolj o dejstvih, da je oškodovanec obtoženca polil po glavi s pivom, to dejstvo pa je bilo zanesljivo ugotovljeno z že drugimi izvedenimi dokazi. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s takšno presojo dokaznega predloga obrambe, saj je zaradi jasnosti zadeve izvedba teh dokazov odveč.

Čeprav se zagovornik v zvezi z uveljavljanjem silobrana sklicuje na kršitev kazenskega zakona in prepričuje, da ne gre za izpodbijanje dejanskega stanja, uveljavlja prav ta nedovoljen razlog. V nasprotju z ugotovitvami pravnomočne sodbe namreč zatrjuje, da naj bi oškodovanec napadel obsojenca in da naj bi se ta zgolj branil. Tudi navedbe zahteve, da bi moralo sodišče ocenjevati obsojenčeve poškodbe, ki so izkazane z zdravniškim spričevalom in ugotoviti, kdaj jih je dobil, sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja, enako tudi očitki, da je sodišče verjelo zgolj pričam državnega tožilca, ne pa tudi obsojenčevim.

Očitek Višjemu sodišču, da "ni odgovorilo na obsojenčeve pritožbene navedbe" in da je "posplošeno navedlo, da niso podani pritožbeni razlogi" (s tem smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP) je tako splošen, da nanj ni mogoče odgovoriti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona (1. odstavek 424. člena ZKP), v katerih vložnik pove, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja in v čem so podane ali vsaj navede okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katere se sklicuje. Zagovornik v zahtevi navedenim kriterijem ni zadostil, saj ni povedal, na katere pritožbene navedbe Višje sodišče ni odgovorilo. Sicer pa iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje skladno s 1. odstavkom 395. člena ZKP obširno odgovorilo na navedbe pritožbe in jih argumentirano zavrnilo kot neutemeljene.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.