Supreme Court rejects appeal on legal protection due to erroneous factual claim regarding victim's injuries.

Zahteva zagovornika obsojenega V.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1000 eurov povprečnine v tem postopku.

[JEDRO]

Okoliščina, da je oškodovanec takoj po nesreči sam izstopil iz avta, glede na vrsto poškodb (zlom desne ključnice in zvin desnega gleženja) ne izključuje pravilnosti ugotovitve sodišča, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, saj je bil začasno nezmožen za vsako delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bil V.J. obsojen zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ na 250.000 SIT denarne kazni, izrečena pa mu je bila tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za šest mesecev.

Zagovornik obsojenca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da ni vzročne zveze med kršitvijo predpisov obsojenca o varnosti cestnega prometa, njegovo malomarnostjo in poškodbami oškodovanca, ampak je neznani voznik povzročil nevarno situacijo z nepravilno vožnjo, da oškodovanec ni dobil hude telesne poškodbe oziroma izvedenec ni pojasnil, katere od poškodb so hude. Ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe, da se postavi drugega izvedenca, ni pravilno ugotovilo narave poškodb oškodovanca. Predlaga, da se sodbi spremenita ali pa se ju razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da zahteva ni utemeljena, ker ne navaja določno nobene kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka, ampak obrazlaga le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obsojenega V.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 424. člena ZKP sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da mora biti kršitev določno in jasno navedena in obrazložena, da jo Vrhovno sodišče lahko preizkusi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja določno nobene kršitve kazenskega zakona ali kršitve postopka. Navedba, da ravnanje oškodovanca takoj po nesreči izključuje ugotovitev, da so bile njegove poškodbe hude, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati. Trditev pa je tudi neutemeljena. Sodišče je na podlagi obvestila zdravnika, izpovedbe oškodovanca in mnenja sodno medicinskega izvedenca dr. G.V. zanesljivo ugotovilo, da si je oškodovanec v prometni nesreči zlomil desno ključnico s širokim razmikom odlomkov in si zvil desni gleženj, da je bil zaradi teh poškodb v bolniškem staležu od 28.9. do 16.11.2000 in da je bil povsem nezmožen za vsako delo približno šest tednov. Za hudo telesno poškodbo se šteje poškodba, zaradi katere je bil poškodovani začasno nezmožen za vsako delo, zato je imelo sodišče na podlagi ocenjenih dokazov zanesljivo oporo za sklep, da je oškodovanec dobil hudo telesno poškodbo.

Predlog zagovornika, da se "izdela dodatno pisno izvedensko mnenje glede klasifikacije poškodb" je sodišče torej upravičeno zavrnilo. Okoliščina, da je oškodovanec takoj po nesreči sam izstopil iz avta, glede na vrsto poškodb ne izključuje pravilnosti ugotovitve sodišča o vrsti in naravi poškodb. Vrhovno sodišče zato nima nobenih dvomov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Navedba zahteve o tem, da je neugotovljeni voznik avtomobila s svojo nepravilno vožnjo povzročil prometno nesrečo, izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča, da zagovor v tej smeri ni sprejemljiv (2. odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, 2. odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Povedano je že bilo, da zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Ker zahteva zagovornika obsojenega V.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ki je samostojni podjetnik, ima primerno visoke osebne prejemke, je lastnik stanovanjske hiše) in ne posebno zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti.