Supreme Court dismisses appeal against conditional sentence revocation for failure to meet restitution condition. The defendant must pay average costs.

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni B.P. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Zahteva ne uveljavlja kršitve zakona temveč sodišču očita odstop od ustaljene sodne prakse, ki bi lahko pomenil kršitev z Ustavo zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom ali enakega varstva pravic. Zahteva pa ne pojasni, s katerimi sodnimi odločbami in katerih sodišč je bilo v podobnih primerih odločeno drugače kot v obravnavani zadevi, zato nekonkretiziranega očitka zahteve ni mogoče preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila preklicana pogojna obsodba, ki mu jo je izreklo Okrajno sodišče v Mariboru dne 3.3.2004, zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da v štirih mesecih povrne škodo v višini 94.683 SIT, ker obsojenec tega posebnega pogoja ni izpolnil.

Zagovornik je zoper sodbi o preklicu pogojne obsodbe vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker sodišče ni v skladu s 54. členom KZ in v skladu s sodno prakso obsojencu postavilo dodatnega roka za izpolnitev pogoja. Predlaga, da se „izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi odločbo Višjega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje“.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati neprimernosti odločitve, kadar je ta v okviru zakonskih določb, ker se s tem ne krši zakon.

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve zakona, ampak sodišču očita, da je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Arbitrarni odstop od sodne prakse bi lahko pomenil kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave ali pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Za samovoljen arbitraren odstop od sodne prakse bi šlo, kadar bi sodišče kljub ustaljenemu načinu rešitve podobnih primerov v obsojenčevi zadevi ravnalo drugače, pa tega ne bi obrazložilo z razumnimi razlogi. Zahteva pa ne pojasni, s katerimi sodnimi odločbami in katerih sodišč je bilo v podobnih primerih odločeno drugače, kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi, zato nekonkretiziranega očitka zahteve ni mogoče preizkusiti.

Ker zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima primeren poklic in zaposlitev, tudi žena je zaposlena, preživljata pa dva mladoletna otroka) in nezapletenost zahteve za varstvo zakonitosti.