Supreme Court voids lower court rulings for tax evasion due to factual doubt regarding actual financial gain achieved. The case was remanded for new proceedings.

Sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.6.2004 in sodba Višjega sodišča v Mariboru z dne 1.9.2005 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Za dokončano kaznivo dejanje davčne zatajitve po tretjem odstavku 254. člena KZ, tako kot za dejanje po prvem ali drugem odstavku tega člena, ne zadošča vložitev krive davčne napovedi, temveč mora biti dejansko dosežena večja premoženjska korist, do katere pa lahko pride, ko je izdana dokončna davčna odločba, s katero je zaradi ravnanja storilca odmerjena nižja obveznost kot je predpisana.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Z izpodbijanima sodbama je bil S.A. zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ obsojen na eno leto zapora in na povrnitev stroškov kazenskega postopka.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe 3. in 1. odstavka 254. člena KZ na način po 4.točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo. Navaja, da obsojenec s predložitvijo davčne napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti z lažnimi podatki o stroških ni dokončal tega kaznivega dejanja, ker mu davčnega organa ni uspelo preslepiti, saj je ta odmeril davek na podlagi resničnih podatkov, ki jih je sam ugotovil, ne pa na podlagi lažnih podatkov v davčni napovedi. Gre torej za poskus tega kaznivega dejanja v zvezi z 22. členom KZ. Predlaga, da se izpodbijani sodbi tako spremenita, da se obsojenca obsodi za kaznivo dejanje poskusa davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ v zvezi z 22. členom istega zakonika.

3. Zagovornica v odgovoru pritrjuje zahtevi, saj je sama dala pobudo vrhovnemu državnemu tožilstvu, da zahtevo vloži. Dodatno predlaga, da se zaradi spremenjene pravne opredelitve in ob upoštevanju nekaznovanosti obsojenca, da skrbi za nepreskrbljenega otroka, da je odmerjeno dohodnino plačal še pred pravnomočno obtožnico, izpodbijani sodbi spremenita tako, da se mu izreče pogojna obsodba.

B. 4. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ki sta ga ugotovili izpodbijani sodbi, zato o zahtevi ni bilo mogoče odločiti in je bilo treba sodbi razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti izhaja s pravilnega pravnega stališča, da zgolj z vložitvijo davčne napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti z neresničnimi podatki o stroških z namenom, da se doseže velika premoženjska korist, kaznivo dejanje po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ ni dokončano, če davčni organ zaradi preslepitve ni odmeril prenizke davčne obveznosti oziroma, če zavezanec ni plačal prenizko odmerjenega davka. To jasno izhaja iz določbe 3. odstavka 254. člena KZ, da se storilec strožje kaznuje "če je bila z dejanjem dosežena velika premoženjska korist". Takšno je bilo tudi stališče tega sodišča, ki ga je v isti zadevi pojasnilo na 7. strani sodbe z dne 1.2.2006, v zvezi z zahtevo zagovornice obs. S.A. za varstvo zakonitosti. Tega stališča pa Vrhovno sodišče ni moglo uporabiti, ker zagovornica ni uveljavljala ustrezne kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Drugačno stališče sodišča prve in druge stopnje, namreč, da je bilo kaznivo dejanje obsojenca dokončano in ne le poskušeno, ko je vložil davčno napoved z neresničnimi podatki, je torej zmotno (sodba sodišča prve stopnje na 9. strani oziroma druge stopnje na 3. in 4. strani).

6. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki je podana, kadar sodišče glede kaznivega dejanja uporabi zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, to pa vključuje tudi primere, ko sodišče ne uporabi določb zakona, čeprav bi jih glede na ugotovljena dejstva in okoliščine moralo uporabiti.

7. Opis kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje trdi, da se je obsojenec z vložitvijo davčne napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti v letu 1996, v kateri je z namenom, da doseže visoko premoženjsko korist, lažno prikazal za 60.045.002 SIT višje stroške od resničnih, izognil plačilu davka od dohodkov iz dejavnosti v tem letu v višini 25.276.511 SIT, kar je visoka premoženjska korist. Tak opis v resnici obsega vse znake dokončanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ, zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče (brez spremembe opisa) dejanje obsojenca opredeliti kot poskus kaznivega dejanja po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ in v zvezi z 22. členom KZ.

8. Vrhovno sodišče pa dvomi v pravilnost ugotovitve, da si je obsojenec z opisano davčno goljufijo dejansko pridobil premoženjsko korist v navedeni višini. Do take posledice bi prišlo, če bi obsojenec na podlagi dokončne odločbe zaradi preslepitve davčnega organa res plačal manj davka kot bi ga moral oziroma bi se plačilu davka v celoti izognil v tolikšni višini. Že obe izpodbijani sodbi pa ugotavljata, da obsojenec ni plačal manj davka kot bi ga moral zaradi krivih podatkov o stroških v davčni napovedi, ampak je plačal davek na podlagi dejanskih stroškov, kot jih je ugotovil in priznal davčni organ. Tudi v ovadbi Davčne uprave v M. na list. št. 23, v zapisnikih o inšpekcijskem pregledu (priloga A22, A23, A24 in A25) zlasti pa v odločbah te davčne uprave (prilogi C2 in C6) se ugotavlja, da ta urad obdolžencu ni izdal odločbe o odmeri davka na dohodek iz dejavnosti v letu 1996 na podlagi krivih podatkov v davčni napovedi, ampak "na podlagi inšpekcijskega pregleda poslovnih knjig in evidenc, ko je bilo ugotovljeno, da zavezanec v davčni napovedi ni navedel resničnih podatkov". Izpodbijani sodbi se z vprašanjem dejanske odmere davka in dejanskega plačila odmerjenega davka nista posebej ukvarjali zaradi zmotnega stališča, da za dokončano kaznivo dejanje po 3. odstavku 254. člena KZ tako kot za dejanje po 1. ali 2. odstavku tega člena zadošča vložitev krive davčne napovedi in ne dejansko dosežena večja premoženjska korist, do katere pa lahko pride ko je izdana dokončna davčna odločba s katero je zaradi ravnanja storilca odmerjena nižja obveznost kot je predpisana. Ob upoštevanju omenjenih listinskih dokazov in obrazložitev izpodbijanih sodb se pokaže trditev v opisu kaznivega dejanja, da si je obsojenec pridobil premoženjsko korist v navedeni višini, zelo dvomljiva, praktično zmotno ugotovljena. Gre za odločilno okoliščino, od katere zavisi ugotovitev, ali je podana kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP obe izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.