Supreme Court dismisses appeal for protection of legality due to insufficient evidence of witness existence.

Zahteva obsojenega V.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Po ustaljeni ustavni in sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Dokaznemu predlogu pa mora ugoditi in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je bil V.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ in obsojen na pet let zapora. Na obeh stopnjah je bil na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugim senatom.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker uveljavlja le razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da se z obsodbo in kazensko sankcijo ne strinja. V postopku naj bi mu bila kršena pravica do obrambe: 1. ker ga je oškodovanec na glavni obravnavi prepoznal kot storilca kaznivega dejanja zgolj zaradi "napake" policije, ki je oškodovancu pokazala njegove (obsojenčeve) fotografije in mu rekla "ta je bil"; 2. ker Višje sodišče nepravilno ugotavlja, da so bili izvedeni vsi potrebni dokazi, čeprav ni bil zaslišan moški, ki mu je dal gorivo in šel z njim do avtomobila; to je po njegovem "ključna priča", saj naj bi med tem druga dva storila kaznivo dejanje, krivdo pa valita nanj. Navaja, da bi ime te priče moralo ugotoviti sodišče glede na to, da je on na prestajanju kazni. Obsojenec tudi trdi, da sta policija in tožilstvo izvajala pritisk na oškodovanca in ga prisilila, da lažno priča zoper njega ter kot dokaz prilaga oškodovančevo pismo.

Z navedbami pod točkama 1 in 2 se obsojenec nedoločno sklicuje na kršitve procesnega zakona (pravica do obrambe), ki pa jih z ničemer ne utemelji, temveč po vsebini izpodbija zgolj dejansko stanje, torej uveljavlja nedovoljeno podlago za izpodbijanje pravnomočne sodbe (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je identiteto obsojenca (to je tudi predmet zahteve) ugotovilo predvsem na podlagi oškodovančeve prijave na policiji, kjer je po fotografijah prepoznal obsojenca kot enega od storilcev kaznivega dejanja ropa ter na podlagi oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavi, kjer je oškodovanca prav tako prepoznal kot storilca (pri tem ni šlo za prepoznavo v smislu 242. člena ZKP). Oškodovančevo izpovedbo je v celoti ocenilo kot zanesljivo in prepričljivo. Višje sodišče je v tem delu povzelo razloge prvostopenjske sodbe, jim pritrdilo in poudarilo, da se sodba opira na dokaze, ki so lahko njena podlaga.

Obsojenec v zahtevi ne problematizira ali je zapisnik policije o prepoznavi osumljenca na podlagi fotografij morebitnih storilcev kaznivega dejanja dokaz in ali se sodba nanj sme opirati. Trdi zgolj, da oškodovančeva izpovedba na glavni obravnavi zaradi omenjenega ravnanja policije naj ne bi bila verodostojna, s tem pa nedopustno izpodbija pravilnost dokazne ocene pravnomočne sodbe.

Obsojenec je šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal zaslišanje neznanega moškega, ki naj bi mu dal gorivo in šel z njim do avtomobila. Višje sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene, ker je ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ob tem pa še poudarilo, da obsojenec niti v pritožbi ni povedal imena in priimka neznanega moškega, o katerem nista vedeli povedati ničesar niti priči, ki sta bili v času dogodka skupaj z obsojencem v vozilu.

Po ustaljeni ustavni in sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza. Dokaznemu predlogu pa mora ugoditi in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti.

Iz razlogov drugostopenjske sodbe smiselno izhaja, da obsojenec v pritožbi, kjer je prvič predlagal izvedbo tega dokaza ni zadostil tem kriterijem in da z verjetnostjo ni izkazal niti obstoja dokaza, kot tudi ne, da bi njegova izvedba vplivala na ugotovitev odločilnih dejstev. Tako se pokaže, da obsojenec uveljavlja v nasprotju z zakonom zgolj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ko nakazuje, da bi ga izvedba predlaganega dokaza razbremenila krivde.

Tudi ostale navedbe o pritiskih na oškodovanca pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in nanje ni potrebno odgovarjati.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot ga ugotavljata nižji sodišči.