Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to lack of specific statutory violation claims.

Zahteva obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni R.P. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine v tem postopku.

[JEDRO]

Zahteva ne uveljavlja nobenih razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti, zato je neutemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila R.P. zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ izrečena kazen devet mesecev zapora, v katero se všteje pripor od 21.1. do 6.2.2004, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Obsojenec je dne 5.5. in 2.6.2005 priporočeno po pošti poslal na Vrhovno sodišče dve vlogi, naslovljeni kot zahteva za varstvo zakonitosti, ki pa se le neznatno razlikujeta in ju Vrhovno sodišče šteje za eno zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi ta kazenski postopek povezuje z domnevnimi interesi bivšega predsednika Višjega sodišča v Mariboru v zapuščinskem postopku po M.P. Zaradi teh interesov naj bi že v prejšnjih kazenskih postopkih neupravičeno poskrbel, da je bil obsojenec priprt ter mu je postavil zagovornike, ki zaradi prijateljstva z bivšim predsednikom Višjega sodišča in po dogovoru z njim niso v redu opravljali svojih dolžnosti. Navaja, da so policisti in bagerist v času dogodka ogrožali njegovo življenje, ga poskusili ubiti, že prej naj bi policisti grdo ravnali z njim, da jim je prepovedal voziti in hoditi po njegovih zemljiščih, da ga je zaradi "policijsko- sodnega nasilja", ki so ga zrežirale določene osebe, zapustila prijateljica. Predlaga, da se sodbi razveljavita, da se ga oprosti in se mu plača "stroške neupravičenega pripora" ter odškodnina njemu in njegovi prijateljici.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da vloge obsojenca ni mogoče obravnavati kot zahteve za varstvo zakonitosti, ker ne uveljavlja nobene kršitve zakona.

Zahteva obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP sme obsojenec zoper pravnomočno sodbo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti zatrjevane kršitve zakona tako določno navedene, da jih je moč preizkusiti.

Vlogo je obsojeni R.P. označil kot zahtevo za varstvo zakonitosti, vložena je bila v trimesečnem roku po prejemu pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, katere opravilno številko je tudi navedel v vlogi, zato jo je Vrhovno sodišče štelo za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva obsojenca ne uveljavlja nobene konkretne kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak domnevno pristranskost sodišča v tem in drugih postopkih ter krivičnost odreditve pripora brez navedbe, zakaj naj bi bil nezakonit.

Obsojenec je kasneje vložil še lastnoročno napisane dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti z dne 24.10, 26.10 in 20.12.2005. Te dopolnitve so bile vložene po preteku roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, zato njihovih navedb Vrhovno sodišče ni posebej presojalo, razen tega pa je na prvi pogled očitno, da ne uveljavljajo nobenih konkretnih kršitev zakona.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima nepremičnine, je inženir strojništva z ustrezno zaposlitvijo, nima preživninskih obveznosti) in razmeroma nezapleteno zahtevo za varstvo zakonitosti.