Supreme Court dismisses protection of legality request regarding wrongful factual finding in bail decision.

Zahteva zagovornice osumljenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljenega M.K. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Osumljencu je bila odvzeta prostost z dne 26.3.2006 ob 20.45 uri.

Zagovornica osumljenca je zoper navedeno pravnomočno odločbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona ter 11. točke 1. odstavka ter 2. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in pripora ne odredi oziroma sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Osumljenčeva zagovornica namreč v zahtevi izpodbija pravilnost zaključkov v obeh napadenih sklepih, ki zadevajo pravilnost ugotovitve utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, zlasti pa tudi, da pri njemu niso podane okoliščine, ki bi omogočale konkretizacijo sklepa o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja pred izrekom sodbe. Tako v sklepu o odreditvi pripora kot tudi v sklepu, s katerim je bila pritožba zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, je bila na podlagi zbranih dokazov pravilno ocenjena utemeljenost suma, da je osumljenec storil očitana mu kazniva dejanja, prav tako pa tudi obstoj ponovitvene nevarnosti kot pripornega razloga. Razlogi o tem v celoti ustrezajo zahtevam iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se vložnica zahteve sklicuje. Osumljenec je bil namreč že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, očitana mu kazniva dejanja je storil v kratkem časovnem obdobju, ko je izvršil celo serijo kaznivih dejanj in vse te okoliščine več kot očitno kažejo na to, da je pri osumljencu podana ponovitvena nevarnost iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica sicer uvodoma sodišču očita kršitev določb materialnega in procesnega kazenskega prava, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazloži. Z navedbami, da je bil osumljenec pod hudimi pritiski zaradi rešitve stanovanjskega problema v času, ko naj bi izvrševal kazniva dejanja velikih tatvin, ter da je v tem obdobju prekomerno užival alkohol, da je zaposlen in sicer edini, ki preživlja svojega otroka, da je dejanje priznal, kar kaže na njegov uvid v nedopustnost tovrstnega ravnanja, da K.V. ni resno grozil in da je M.M. tista, ki je grozila njemu in ne obratno, pri čemer je pri slednji bival tudi kot podnajemnik ter da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj niso bile ugotovljene konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču mogoče potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo prav prizadeti posameznik ponovil določeno kaznivo dejanje, izpodbija le s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva vložena izključno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.