Supreme Court dismisses appeal for legal protection regarding mandatory combined sentencing under Criminal Procedure Act.

Zahteva obsojenega R.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni R.G. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

[JEDRO]

Če obsojenec kazni, izrečene s prejšnjo sodbo, še ni prestal, je sodišče dolžno izreči enotno kazen v skladu z določbo 1. odstavka 48. člena KZ, če ne gre za izjemi od tega pravila, določeni v 2. in 3. odstavku 48. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu R.G. zaradi petih kaznivih dejanj, dveh tatvin po 1. odstavku 211. člena, dveh goljufij po 1. odstavku 217. člena in kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ, izrečena kazen eno leto in en mesec zapora. Ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, izrečene s sodbo istega sodišča z dne 28.8.2003 zaradi kaznivega dejanja tatvine mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je obsojeni R.G. dne 28.4.2005 vložil "pritožbo", ki sta jo nižji sodišči poslali Vrhovnemu sodišču, to pa jo je obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenec v njej izraža nezadovoljstvo s sodbo pritožbenega sodišča, ker ni ugodilo njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, kjer je predlagal, da se ne izreče enotna kazen, ampak da ločeno prestaja kazni, ki sta mu bili izrečeni z omenjenima sodbama, da mu ne bi bilo treba prestajati kazni v KPD Dob. Predlaga torej, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se ne izreče enotna kazen na podlagi 48. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da vloga obsojenca po vsebini ni zahteva za varstvo zakonitosti, ker ne uveljavlja nobene kršitve zakona, zato naj jo sodišče zavrne.

Zahteva obsojenega R.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko obsojenec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Obsojeni R.G. izpodbija sodbi zaradi odločbe o enotni kazni na podlagi določb 1. odstavka 48. člena KZ za kazniva dejanja, za katera mu je sodišče sodilo v tem kazenskem postopku in za kaznivo dejanje tatvine, za katero je bil že obsojen na deset mesecev zapora, te kazni pa še ni prestal. Na podlagi določb 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. in 6. točko 372. člena istega zakona se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti tudi zaradi kršitve kazenskega zakona v odločbi o sankciji, če je bila z odločbo prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ali če so bile kršene določbe zakona o vštevanju pripora ali prestane kazni. V obravnavanem primeru je bilo sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 48. člena KZ dolžno izreči enotno kazen, ker obsojeni R.G. kazni deset mesecev zapora, izrečene s prejšnjo sodbo istega sodišča z dne 28.8.2003 še ni prestal, ne gre pa za izjemi od tega pravila, določeni v 2. in 3. odstavku 48. člena KZ (neprestani del prej izrečene kazni ni bil nesorazmerno majhen oziroma postopek ni tekel zaradi dejanja, storjenega med prestajanjem kazni, za katero zakon predpisuje denarno kazen ali zapor do enega leta).

Sodišče torej z izrekom enotne kazni na podlagi 1. odstavka 48. člena KZ ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in ni nepravilno vštelo že prestane kazni, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da z odločbo o enotni kazni zakon ni bil prekršen. Razlog, ki ga obsojenec navaja v zahtevi za utemeljitev predloga, naj se ne izreče enotna kazen, pa ne pomeni uveljavljanja kršitve zakona. Ker zahteva obsojenega R.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa sme sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP odločiti, da se ga oprosti plačila stroškov postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje je glede na premoženjske razmere obsojenca in okoliščino, da bo prestajal razmeroma daljšo kazen zapora, ugotovilo, da stroškov kazenskega postopka ni sposoben plačati, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje. Temu stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, zato je obsojenca oprostilo plačila povprečnine v postopku z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.