Appeal for protection of legality dismissed; disagreement with evidence assessment constitutes false fact finding, not procedural violation.

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni M.K. je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

[JEDRO]

Trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po 2. odstavku 355. člena ZKP ne drži, saj je v sodbi ob tem, ko je odgovarjalo na posamezne pritožbene navedbe zagovornika, analiziralo in presodilo izpovedbe oškodovanke v povezavi z drugimi dokazi.

Bistvo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je nestrinjanje vložnika z dokazno oceno sodišča, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sodbama je bila M.K. v ponovljenem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 3. odstavku 103. člena KZ RS izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, dolžan je plačati povprečnino, povrnitve drugih stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da pritožbeno sodišče ni celovito ocenilo in nima prepričljivih razlogov za stališče, da je izpovedba oškodovanke verodostojna, ni upoštevalo, da je bila oškodovanka v sporu z obsojencem in zaradi njega tudi z materjo, izvedenskega mnenja o spremembah njene duševnosti v povezavi z zatrjevanjem spolne zlorabe, možnosti, da se je o spolnih zlorabah oškodovanka poučila iz televizijskih oddaj, filmov, knjig, ugotovitev sodbe, da je obsojenec prihajal domov med malico, nasprotuje izpovedbi J.P. in oškodovankine matere, da je oškodovanka spreminjala izjave in da praktično ni bila nikoli sama z obsojencem. Predlaga, da se obe sodbi razveljavita.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija verodostojnost oškodovanke, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedbe oškodovanke. Neutemeljene so trditve v zahtevi, da je sodišče zanemarilo okoliščine, ki izpodbijajo verodostojnost oškodovanke. Kršitve kazenskega zakona zahteva ni obrazložila. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 420. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti.

Trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče parcialno, brez povezave z drugimi dokazi, ocenjevalo verodostojnost izpovedbe oškodovanke, uveljavlja kršitev postopka po 2. odstavku 355. člena ZKP. Zahteva neutemeljeno zatrjuje to kršitev: na 3. strani svoje sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za odločitev "v večkratno preverjeni izpovedbi oškodovanke", upoštevajoč izpovedbo njene matere, priče Z.O., psihologinje iz Centra za socialno delo ..., dr. A.K. ter izvedencev. Pritožbeno sodišče je tako ocenilo, da je "povsem izključena možnost, da bi izpovedba oškodovanke vsaj v temeljnih okvirih, ... ne bila verodostojna". V nadaljevanju se sodba pritožbenega sodišča skoraj izključno ukvarja z analizo in presojo izpovedbe oškodovanke v povezavi z drugimi dokazi, ko odgovarja na posamezne pritožbene navedbe zagovornika. Trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po 2. odstavku 355. člena ZKP torej ne drži.

Ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti bi lahko smiselno pomenile kršitev postopka po 7. odstavku 364. člena ZKP na način, da sodba nima razlogov o tem, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Toda tudi ta očitek zahteve ni utemeljen: sodišče prve stopnje se v poglavju III od 4. do 8. strani ukvarja prav z analizo verodostojnosti izpovedbe oškodovanke in v povezavi z zagovorom ter izpovedbami prič ... ter z mnenji izvedencev.

Bistvo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti je nestrinjanje vložnika z dokazno oceno sodišča, kar pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker zahteva zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima redno zaposlitev, je lastnik zemljišča, nima preživninskih obveznosti) in zamotanost zadeve.