Supreme Court dismisses request for legality protection as alternative sentencing is impossible after full sentence completion.

Zahteva zagovornice obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Po prestani kazni (torej tudi po poteku morebitnega pogojnega odpusta) ni več možno odločati o alternativnem prestajanju kazni.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu predlog zagovornice obsojenega M.Š. za alternativni način izvršitve kazni zavrglo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornice obsojenega M.Š. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica je dne 3.1.2006 vložila zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila razloge iz 1. in 3. točke 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami 4. odstavka 107. člena KZ in v obrazložitvi odločbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka ZKP ter je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Potem ko je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi zagovornice za varstvo zakonitosti, je pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog za alternativno izvrševanje zaporne kazni zavrglo, ker je ugotovilo, da je obsojenec izrečeno kazen treh mesecev zapora v celoti prestal dne 25.5.2005, drugostopenjsko sodišče pa je sklep potrdilo, ker obsojenec nima več pravnega interesa za odločanje o njegovem predlogu za alternativno izvrševanje zaporne kazni. Zagovornica meni, da je takšna odločitev nezakonita ter je za obsojenca v končni posledici nastalo prikrajšanje. Obsojencu je bila dne 11.2.2005 izdana odredba za prisilni privod na prestajanje zaporne kazni, ki je bila izvršena pred pravnomočnostjo sklepa dne 25.2.2005. Z izdano odredbo o prisilni privedbi pred pravnomočnostjo odločitve je bila po mnenju zagovornice obsojencu pravica in možnost do milejšega načina prestajanja zaporne kazni odvzeta in s tem kršena njegova ustavna pravica enakega varstva pravic.

Vrhovna državna tožilka specialistka A.M. v odgovoru na zahtevo z dne 31.1.2006 meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Po mnenju vrhovne državne tožilke je v izpodbijanih sklepih podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker niso bile razčiščene okoliščine, ali ima obsojenec še pravni interes oziroma ga bi moralo sodišče pozvati, naj takšen interes izkaže.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 24.5.2005, ko je zahtevi obsojenčeve zagovornice ugodilo in razveljavilo sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 4.2.2005 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.2005 obrazložilo, da sta sodišči z navedenima sklepoma zagrešili kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tej sodbi je Vrhovno sodišče natančno pojasnilo, kako mora sodišče ravnati ob predlogu za alternativno kaznovanje, urejenem v 4. odstavku 107. člena KZ. Ob razveljavitvi sklepov je v tej sodbi tudi poudarilo, da bo potrebno v ponovljenem postopku najprej razčistiti, ali ima obsojenec, ki je bil tedaj že na pogojnem odpustu, za drugačno odločitev sploh še pravni interes oziroma ga pozvati, naj takšen interes izkaže.

Iz izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje je razvidno, da je obsojenec izrečeno kazen treh mesecev zapora prestajal od 25.2.2005 od 18.00 ure, s prestajanja kazni je bil po 108. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) predčasno odpuščen dne 3.5.2005, kazen pa je v celoti prestal 25.5.2005. Glede na to, da je bila izrečena zaporna kazen že v celoti izvršena, je sodišče zaključilo, da obsojenec nima več pravnega interesa za odločanje o njegovem predlogu za alternativno izvrševanje kazni zapora. Tudi sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da ni več mogoče odločati o možnem alternativnem izvrševanju zaporne kazni, ker je bila kazen izvršena v celoti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči z izpodbijanima sklepoma nista kršili določbe 4. odstavka 107. člena KZ. Alternativno prestajanje kazni zapora z delom v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti je le možnost, ki jo lahko uporabi sodišče. Po prestani izrečeni kazni takšna možnost ne pride več v poštev. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanih sklepih to natančno pojasnili in zato ni bilo potrebno še opredeljevanje samega obsojenca, kot je sicer izhajalo iz napotila navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Opredelitev obsojenca glede interesa za alternativno prestajanje kazni bi bilo smiselno le v primeru, ko bi bil obsojenec še na pogojnem odpustu, po izteku pogojnega odpusta oziroma prestani kazni dne 25.5.2005 pa opredelitev obsojenca ni bila več relevantna. Sodišči sta torej z ugotovitvijo o obsojenčevi prestani kazni povsem jasno izrazili svojo oceno, tako da ni podana kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po prestani kazni pa tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni več možno odločati o alternativnem prestajanju kazni, saj bi v takšnem primeru čas, ko je bil obsojenec na pogojnem odpustu in torej na svobodi, naknadno spremenili v delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, kar bi bilo v škodo obsojenca. Predlog zagovornice glede razveljavitve izpodbijanih sklepov in ponovnega odločanja pred sodiščem prve ali druge stopnje torej ni mogoče slediti, saj v takšnem primeru sodišči ne bi mogli odločiti o alternativnem prestajanju kazni.

Iz zahteve izhaja tudi izpodbijanje odredbe za prisilni privod obsojenca na prestajanje zaporne kazni in sklepov, ki jih je Vrhovno sodišče na zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti že razveljavilo. Teh odločb in postopka za izvršitev kazni s to zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno več uveljavljati, saj so bile v postopku za varstvo zakonitosti že predmet odločanja, vložnica pa je zamudila tudi vse roke za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper omenjene odločbe.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sodišči z izpodbijanimi sklepi nista kršili kazenskega zakona in kazenskega postopka, kot uveljavlja v zahtevi obsojenčeva zagovornica. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo neutemeljeno zavrnilo.