Supreme Court dismisses lawyer's appeal against disciplinary sanction for insulting court regarding fair trial claims.

Pritožba odvetnika B.E. se zavrne.

[JEDRO]

Navedbe, ki predstavljajo očitek sodišču, da se zaradi osebnih lastnosti obtoženca in njegovega zagovornika ni poglobilo v zadevo, še huje, da je celo zavestno obsojenca prikrajšalo za pošteno sojenje, pomenijo žaljivo vrednostno oceno sodišča, ki nima nič skupnega s svobodo izražanja, kot jo določa 39. člen Ustave, zaradi česar takšno ravnanje terja izrek sankcije po 78. členu ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi 1. odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kaznovalo zagovornika obtoženega F.K., odvetnika B.E., z denarno kaznijo v znesku 300.000 SIT, zaradi žalitev sodišča prve stopnje, navedenih v pritožbi zoper sodbo tega sodišča. Kazen je dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil zagovornik, kot izhaja iz vsebine vloge, zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ali pa da mu izrečeno kazen zniža.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, saj navedbe ki jih je upoštevalo sodišče pri oceni, vsekakor predstavljajo žaljivo vrednostno oceno o delu sodišča in je zato izrečena kazen skladna z določbo 78. člena ZKP. Višina izrečene denarne kazni pa je primerna stopnji žaljivosti ter premoženjskim razmeram kaznovanega odvetnika.

Zagovornik v pritožbi zoper sklep o kaznovanju meni, da so njegovi očitki, da je bila obtožencu kršena pravica do poštenega sojenja in da je sodišče malomarno opravilo dokazno oceno, vrednostno nevtralni, očitke v točkah 1 do 3 pritožbe pa bi sodišče res lahko razumelo kot žalitev, vendar te očitke obžaluje, saj je obtoženec resnično ubogi človek, ki je povsem izžet v življenju, tako zdravstveno, psihično kot materialno, poleg tega pa je sam pritožbo napisal slabo razpoložen in obupan, saj je komaj mogel razumeti, kako da argumenti obrambe niso bili sprejeti.

Navedba, da so njegovi očitki vrednostno nevtralni, ni utemeljena, saj je prvi del pritožbenih navedb povezan z nadaljnjimi tremi točkami pritožbe, kjer pritožnik utemeljuje svoje prvotne očitke s tem, da je bila obtožencu kršena pravica do poštenega sojenja in da je bila malomarno opravljena dokazna ocena zaradi tega, ker je obtoženec mali človek, brez zvez z bogatim podzemljem, da njegov zagovornik ni odvetnik s pedigrejem in da je bil postopek ves čas voden tako, da bi to sodišče lahko čim prej uvrstilo v statistiko rešenih zadev in sicer "bolj ugoden" (beri obsodilni) stolpec, skratka iz administrativnih razlogov. Takšne navedbe pa predstavljajo očitek sodišču, da se zaradi osebnih lastnosti obtoženca in njegovega zagovornika ni poglobilo v zadevo, še huje, da je celo zavestno obsojenca prikrajšalo za pošteno sojenje. Pritrditi je tako potrebno zaključkom višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da gre za žaljivo vrednostno oceno sodišča, ki nima nič skupnega s svobodo izražanja, kot jo določa 39. člen Ustave, zaradi česar takšno ravnanje terja izrek sankcije po 78. členu ZKP.

Višje sodišče pa je v izpodbijanem sklepu tudi sprejemljivo obrazložilo višino denarne kazni, ki jo je izreklo odvetniku in se tej presoji Vrhovno sodišče v celoti pridružuje. Pritožbenih navedb, da ima prihodke med najnižjimi (med odvetniki) v Sloveniji in da je tako visoka kazen nesorazmerna zlasti glede na njegove finančne zmožnosti, ni podkrepil z nikakršno listinsko dokumentacijo oziroma drugimi dokazili. Zato jih Vrhovno sodišče kot take tudi ni moglo upoštevati in je njegovo pritožbo zoper sklep o disciplinskem kaznovanju na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP, zavrnilo kot neutemeljeno.