Supreme Court dismisses appeal claiming coerced confession and unlawful detention during police transport to doctor.

Zahteva zagovornika obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000 SIT.

[JEDRO]

Zapisnik o preiskavi obsojenca pred zdravnikom oziroma del navedenega zapisnika, ki se nanaša na vprašanja zdravnika in odgovore obsojenca (izjava je bila vpisana v ustrezen standarden formular), ne predstavlja obsojenčeve izjave, ki bi jo bilo treba v skladu z določbo 83. člena ZKP izločiti.

S tem ko so policisti odpeljali obsojenca k zdravniku zaradi pregleda v zvezi z odvzemom krvi in ugotavljanjem prisotnosti alkohola v krvi, kar bi sicer glede na določbo 2. odstavka 266. člena ZKP lahko opravili tudi brez njegove privolitve, omenjeno pooblastilo policije pa je vsebovano tudi v 2. odstavku 164. člena ZKP, izvajanja tega ukrepa ni mogoče šteti kot odvzema prostosti obsojencu.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Lendavi je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega M.Š. za krivega kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen treh mesecev zapora, za drugo pa kazen enega meseca in 15 dni zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen štirih mesecev zapora, izreklo pa mu je tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev po 1. odstavku 39. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 4.11.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da bi sodišče moralo v skladu z določbo 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) izločiti del zapisnika o preiskavi obsojenca, ki se nanaša na vprašanje zdravnika, in obsojenčeve odgovore ter je bil sestavljen s strani zdravnika dr. V.V. Obsojenec je bil pripeljan v spremstvu policistov, ki so na pregled čakali pred vrati ambulante, zato je bil po mnenju zagovornika pod njihovim vtisom in pritiskom. S strani zdravnika tudi ni bil opozorjen, da mu izjav ni potrebno dajati, zato je po mnenju zagovornika podana kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Prišlo naj bi do samoobdolžitve, s tem pa tudi kršitve iz 4. alineje 1. odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije. Poleg tega naj bi bila obsojencu odvzeta prostost, ko so ga policisti odpeljali v zdravstveni dom k zdravniku, kar pomeni kršitev 1. odstavka 4. člena ZKP. Glede ugotovitev o obsojenčevi vinjenosti po mnenju zagovornika predstavlja velik dvom, kajti dejansko stanje sodišči nista pravilno ugotovili. Oškodovanec se je ob prometni nesreči znašel na sredi cestišča in to je vzrok za prometno nesrečo, ki izključuje krivdo obdolženca. Zagovornik hkrati predlaga, da se obsojencu izreče pogojna zaporna kazen, če bi bila zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena. Predlagal je razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, podrejeno pa izrek pogojne zaporne kazni.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 30.11.2005 predlagal zavrnitev zahteve, ker zatrjevane kršitve kazenskega postopka po njegovem mnenju niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v obrazložitvi izpodbijanih sodb pravilno ugotovili, da zapisnik o preiskavi obsojenca pred zdravnikom V.V. oziroma del navedenega zapisnika, ki se nanaša na vprašanja zdravnika in odgovore obsojenca, ne predstavlja obsojenčeve izjave, ki bi jo bilo potrebno v skladu z določbo 83. člena ZKP izločiti. Obsojenčeva izjava, ki je bila vpisana v ustrezen standarden formular, tudi ni bila obravnavana kot samostojen dokaz, temveč le kot dokazni vir, na podlagi katerega je sodišče zdravnika dr. V.V. zaslišalo. Prav izpovedbo te priče je potem sodišče štelo kot dokaz. Na izjave obsojenca tudi niso imeli vpliv policisti, saj ob razgovoru zdravnika z obsojencem sploh niso bili prisotni.

Prav tako ni podana kršitev 1. odstavka 4. člena ZKP, ki naj bi predstavljala po mnenju zagovornika odvzem obsojenčeve prostosti. Policisti so le odpeljali obsojenca k zdravniku zaradi pregleda v zvezi z odvzemom krvi in ugotavljanjem prisotnosti alkohola v krvi, kar bi sicer glede na določbo 2. odstavka 266. člena ZKP lahko opravilo celo brez privolitve obsojenca. Omenjeno pooblastilo policije je vsebovano v 2. odstavku 164. člena ZKP, zato izvajanje tega ukrepa ni mogoče šteti kot odvzem prostosti obsojencu.

Obsojenčev zagovornik z izpodbijanjem vinjenosti obsojenca v času prometne nesreče, proglašenjem oškodovanca kot odgovornega za prometno nesrečo, zavračanjem vzročne zveze in izključevanje krivde obsojenca za nastalo prometno nesrečo, izpodbija v izpodbijanih sodbah ugotovljeno dejansko stanje. V postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ni mogoče uporabljati razloga zmotne (ali nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče je izreklo kazen v okvirih, ki so predpisana za kaznivi dejanji, za kateri je bil obsojenec spoznan za krivega. Sodišče torej ni kršilo kazenskega zakona, v postopku za varstvo zakonitosti pa sodišče ne more ocenjevati primernosti izrečene kazni, zato tudi ne pride v poštev predlog zagovornika, da bi se obsojencu izrekla pogojna obsodba.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih zagovornik uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahtevo vložil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi izrečene kazni. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je vrhovno sodišče upoštevalo v postopku ugotovljeno obsojenčevo premoženjsko stanje.