Supreme Court rules attempted solicitation of a crime punishable by up to three years is punishable under Art. 26(2) KZ.

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 12.12.2002 kršilo določbe 2. odstavka 26. člena v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ.

[JEDRO]

Določba 2. odstavka 26. člena KZ, da je neuspešno napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja kaznivo, če se sme zanj izreči kazen treh let zapora ali hujša kazen, vključuje tudi neuspelo napeljevanje h kaznivim dejanjem, za katera se sme kot najvišja kazen izreči kazen zapora do treh let. Zato je kaznivo tudi neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 317. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 12.12.2002, s katero je bila V.G. obsojena zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena tega zakonika na tri mesece zapora, tako, da jo je na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za to kaznivo dejanje. Po stališču izpodbijane sodbe neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju, za katero je predpisana kazen do treh let zapora, ni kaznivo, ker se po določbah 2. odstavka 26. člena KZ neuspeli napeljevalec kaznuje kakor za poskus, torej le za napeljevanje h kaznivemu dejanju, katerega poskus je kazniv. Ker je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 317. člena predpisana kot najvišja kazen do treh let zapora, poskus pa je kazniv le za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, poskus in neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 317. člena KZ, nista kazniva.

Vrhovna državna tožilka je zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru v tej zadevi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. odstavka 317. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena in 2. odstavkom 22. člena istega zakonika. Po njenem stališču je odločitev v izpodbijani sodbi zmotna, kajti poskus kaznivih dejanj, za katera je predpisana kot najvišja kazen do treh let zapora, je kazniv v skladu z določbo 2. odstavka 22. člena KZ, glede na določbo 2. odstavka 26. člena KZ je zato tudi neuspelo napeljevanje k takemu kaznivemu dejanju kaznivo. Zato je tudi neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena kaznivo. Predlaga, da se ugotovi, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe 1. odstavka 317. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 26. člena in 2. odstavkom 22. člena istega zakonika.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP poslana V.G., ki pa nanjo ni odgovorila.

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 2. odstavka 26. člena KZ, ki ureja tako imenovano neuspelo napeljevanje, je predpisano, da se napeljevalec zanj kaznuje, če se sme za napeljevano kaznivo dejanje izreči kazen tri leta zapora ali hujša kazen. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 317. člena KZ (in številna druga kazniva dejanja, tudi tatvino po 1. odstavku 211. člena in goljufijo po 1. odstavku 217. člena KZ, na kateri se sklicuje zahteva) je kot najvišja kazen predpisan zapor do treh let. V tej zadevi je višje sodišče razlagalo besedno zvezo v kaznovalnem delu norme "se kaznuje z zaporom do treh let" očitno tako, da ne dovoljuje izreka kazni treh let zapora, ampak manj. Takšna razlaga je napačna in v sodni praksi je enotno stališče, da sta neuspelo napeljevanje ali poskus kaznivih dejanj, za katera je predpisano, da se sme izreči kazen do treh let zapora, kazniva. Enako stališče ima tudi Ivan Bele na 200. strani Komentarja splošnega dela KZ (Založba GV, leto 2001) in mag. Mitja Deisinger izrečno v 7. točki Komentarja 211. člena, 8. točki 217. člena, 5. točki 222. člena KZ (Založba GV, leto 2002). Določba 2. odstavka 26. člena KZ, da je neuspešno napeljevanje kaznivo, če se sme izreči kazen treh let zapora ali hujša kazen, torej vključuje tudi neuspelo napeljevanje h kaznivim dejanjem, za katera se sme kot najvišja kazen izreči kazen zapora do treh let. Zmotno je zato stališče izpodbijane sodbe, da napotilo 2. odstavka 26. člena KZ, da se neuspelo napeljevanje kaznuje kot za poskus, pove, kdaj je neuspelo napeljevanje kaznivo (samo, če je tudi poskus kazniv). V navedenem odstavku je le določeno, kako se kaznuje storilec kaznivega dejanja neuspelega napeljevanja (kot za poskus); kdaj je kaznivo pa določa besedna zveza "za katero se sme po zakonu izreči 3 leta zapora ali hujša kazen". Zmotno je tako tudi stališče, da poskus ali neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 317. člena KZ nista kazniva. Zato ima zahteva vrhovne državne tožilke prav, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi prekršilo določbe 2. odstavka 26. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ. Ta kršitev je bila v korist obdolženke, zato je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo, da je bil zakon prekršen in ni posegalo v pravnomočno sodbo Višjega sodišča.