Supreme Court dismisses request for legality protection regarding a detention order based on clearly defined recidivism risk. The court rejects claims of procedural violations and factual errors. The decision upholds the lower court's assessment of the suspect's dangerousness. The ruling confirms that detention orders must be precisely justified by specific risks. The court emphasizes the principle of proportionality in applying coercive measures. The judgment clarifies the standard for reviewing detention orders in criminal proceedings. The decision affirms the validity of the detention order against the defense's objections.

Zahteva zagovornika osumljenega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

S sklepanjem, da obdolženec predvsem zaradi svojih psihičnih težav in stalnih kofliktov s sosedi, to je z družino R., predstavlja nepredvidljivo osebo, ki je sposobna brez najmanjšega povoda ponoviti oziroma dokončati kaznivo dejanje, je priporni razlog ponovitvene nevarnosti dovolj natančno opredeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Preiskovalni sodnik je zoper M.B., ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ, z uvodoma navedenim sklepom odredil pripor iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 25.11.2005 od 14.15 ure naprej. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik osumljenega M.B. je dne 6.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavil kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ker je ta vplivala na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi je navedel, da iz izpodbijanega sklepa ni moč razbrati tistih okoliščin, ki bi kazale na obstoj utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Po mnenju zagovornika gre le za utemeljen sum kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Preiskovalni sodnik tudi ni navedel razlogov, zakaj ni odredil milejšega ukrepa. Zagovornik je zato predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je z dopisom z dne 15.12.2005 podal mnenje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, ker so v izpodbijanem sklepu navedene okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost ter je tudi obrazloženo, zakaj v danem primeru ni odredilo milejšega ukrepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik s trditvijo, da ne gre za utemeljen sum kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora, temveč le za lahko telesno poškodbo, po vsebini uveljavlja prav zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v zahtevi opredeljuje kot kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Tako v izpodbijanem sklepu preiskovalnega sodnika kot v sklepu senata Okrožnega sodišča v Kopru je natančno opredeljeno, na podlagi katerih okoliščin je v obeh sklepih podana ocena, da je osumljenec utemeljeno osumljen kaznivega dejanja po 1. odstavku 127. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ.

Prav tako je v obeh izpodbijanih sklepih povsem določno opredeljena ponovitvena nevarnost iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Preiskovalni sodnik in senat namreč sklepata, da predvsem zaradi osumljenčevih psihičnih težav in stalnih kofliktov s sosedi, to je z družino R., predstavlja nepredvidljivo osebo, ki je sposobna brez najmanjšega povoda ponoviti oziroma dokončati kaznivo dejanje. Ti bistveni razlogi torej dovolj natančno opredeljujejo priporni razlog.

Preiskovalni sodnik je v izpodbijanem sklepu posebej poudaril, da je pri odreditvi pripora upošteval načelo sorazmernosti, na podlagi katerega je ugotovil, da je potrebno odrediti pripor zaradi ponovitvene nevarnosti. Senat okrožnega sodišča je ob zavrnitvi pritožbe obdolženčevega zagovornika še posebej ugotovil, da za odpravo ponovitvene nevarnosti ni mogoče doseči istega namena z milejšim ukrepom.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obdolženčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.