Appeal against detention dismissed because challenging factual findings constitutes an attack on the case outcome, not procedural legality.

Zahteva zagovornika obdolženega M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Nestrinjanje vložnika z ugotovitvami sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora z opozarjanjem na obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, z dvomom v verodostojnost izpovedb oškodovank in v pravilnost mnenja izvedenca psihiatra, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanjea. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Obdolženemu M.G. je bil na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vložitvi obtožbe zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ z uvodoma navedenima sklepoma pravnomočno podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor obdolžencu odpravi ali pa podrejeno ga nadomesti z ukrepom prepovedi približevanja oškodovanki oziroma s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik sicer v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa kot je razvidno iz obrazložitve zahteve, se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem v izpodbijanih odločbah, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika naj bi sodišče kršilo določbe ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena s tem, da je v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora navedeno, da naj bi obdolženec zamahnil proti prsnemu košu oškodovanke, medtem ko mu obtožba očita, da je proti oškodovanki zamahnil z nožem, ta pa je iz strahu, da jo bo obdolženec zabodel v predel zgornjega dela telesa, prijela z levo roko za rezilo noža in utrpela ureznino. Očitek vložnika zahteve je neutemeljen, saj zamah proti prsnemu košu ali zamah proti oškodovanki, kar je sprožilo njeno obrambno reakcijo, da je prijela za rezilo noža in s tem preprečila, da bi jo zabodel v predel zgornjega dela telesa, (torej možno tudi v prsni koš) ne predstavlja neskladnosti med razlogi izpodbijanega sklepa in izrekom obtožbe. Pravno relevantna dejstva v tej kazenski zadevi so namreč, da naj bi obdolženec s kuhinjskim nožem povzročil oškodovanki hudo telesno poškodbo. Utemeljen sum, da je obdolženec storil to kaznivo dejanje, pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložen, oziroma je sodišče presojalo, ali je tak sum, ki je bil že pravnomočno ugotovljen s sklepom o uvedbi preiskave, še podan.

Nadaljnje navedbe vložnika s katerimi se ne strinja z ugotovitvijo sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora, ko opozarja na obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, ko dvomi v verodostojnost izpovedb oškodovank, v pravilnost mnenja izvedenca psihiatra, saj v nasprotju z izvedencem zaključuje, da občasna zloraba alkohola še ne pomeni alkoholizma, izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona ter da je zahteva v pretežni meri vložena le iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.