Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Ips 318/2004 ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.318.2004 AI generated

Defense lawyer's appeal dismissed as mere disagreement with court's factual finding, not a legal violation.

Case Number Sodba I Ips 318/2004
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The defense lawyer filed a request for protection of legality against a final judgment, arguing the court failed to assess subjective intent. The court rejected this, ruling that the lawyer's claims merely contested the court's factual evaluation rather than citing specific legal violations. Consequently, the request was dismissed as inadmissible under the Criminal Procedure Code.

Legislator headnote

AI generated

člen 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku; člen 2. odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku: A request for protection of legality is inadmissible if it merely expresses disagreement with the court's factual assessment without alleging specific statutory violations.

Keywords

AI generated
protection of legality factual assessment subjective intent inadmissible request criminal procedure code

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva zagovornice obsojenega L.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

[JEDRO]

Nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno sodišča predstavlja očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za kriva B.B. in L.H. storitve kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ. Obtoženemu B.B. je izreklo kazen dve leti zapora, obtoženemu L.H. pa ob uporabi omilitvenih določil členov 42/2 in 43/1 točka 1 KZ kazen eno leto zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa je oba obtoženca oprostilo. Ob delni ugotovitvi pritožbam matere obtoženega L.H. in njegove zagovornice je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji glede tega obtoženca spremenilo tako, da je na podlagi 3. odstavka 107. člena KZ odredilo, da prestaja kazen zapora v odprtem zavodu, sicer je obe pritožbi in pritožbo zagovornika obtoženega B.B. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženemu B.B. je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenega L.H. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo za zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem ko zagovornica dvomi v obstoj obsojenčevega naklepa oziroma zavesti in volje storiti kaznivo dejanje, izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje ne pa kršitve določb zakona, oziroma uveljavlja razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi uvodoma poudarja, da sta sodišči kršili kazenski zakon glede odločitve o kazenski odgovornosti in udeležbi obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja, vendar pa v nadaljevanju zahteve teh kršitev ne obrazlaga, temveč njene trditve, da naklep obsojenega H. ni usmerjen v storitev očitanega mu kaznivega dejanja, da sploh ni vedel, kaj se bo zgodilo, saj je obtoženi B. dekleti najprej vprašal samo, koliko je ura, ter da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da morajo biti poleg objektivnih okoliščin sostorilstva podane tudi subjektivne, to je zavest storilca ter njegova volja, da nastanejo prepovedane posledice, pa, kot že v odgovoru na zahtevo opozarja vrhovni državni tožilec, pomenijo le nestrinjanje zagovornice z dokazno oceno sodišča, kar predstavlja očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Ker ima izpodbijana pravnomočna sodna odločba tudi razloge o vlogi obsojenega H. tako po objektivni kakor subjektivni plati (sočasnost delovanja - onemogočanje drugi osebi, da bi pomagala oškodovanki, delitev plena), sodišče tudi tu ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot to nadalje zatrjuje zagovornica v zahtevi.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenca je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih pri odločanju v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj je študent - brez zaposlitve in brez premoženja, in bi bilo lahko sicer ogroženo njegovo preživljanje.