Vrhovno sodišče zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti proti disciplinskemu priporu iz 307. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obdolženega Z.O. za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Določba 4. odstavka 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, se nanaša le na sklep o odreditvi "rednega" pripora na podlagi 201. člena ZKP, ne pa tudi na sklep o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Zunaj razpravni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor zoper obd. Z.O., zoper katerega je vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo postavljenega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Postavljeni zagovornik je zoper pravnomočna sklepa o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker da sklepa nista pojasnila, zakaj ni razlogov za odreditev pripora na podlagi 201. člena ZKP, da niso navedeni odločilni razlogi za sklep, da se obdolženec namenoma izmika sojenju in o sorazmernosti pripora. Predlaga, da se izpodbijana sklepa spremenita tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovno državno tožilstvo je mnenja, da zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je sodišče obrazložilo, kako se obdolženec izmika udeležbi na glavni obravnavi in zato ni pomanjkljiv tako, kot mu očita zahteva.

Zahteva zagovornika obd. Z.O. za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbah 1. in 4. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme zoper pravnomočno sodno odločbo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku, izjemoma pa se sme to izredno pravno sredstvo vložiti še med kazenskim postopkom samo zoper sklep o odreditvi pripora ter o podaljšanju pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča ali po vložitvi obtožnice. Odreditev pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP je disciplinski ukrep, izzvan z ravnanjem obdolženca, ki se izmika prihodu na glavno obravnavo in s tem onemogoča izvedbo postopka. V tem primeru je odvzem prostosti sankcija za ravnanje obdolženca z namenom, da se zagotovi neovirano delo sodišča in se odredi le, če ni nobenega pripornega razloga iz 201. člena ZKP za "redni" pripor. Pravna podlaga, razlogi za odreditev in namen tega ukrepa so vsebinsko drugačni kot pri "rednem priporu" iz razlogov po 201. členu ZKP. Tudi postopek za odreditev pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP in trajanje tega pripora sta urejena bistveno drugače kot "redni" pripor. Stališče Vrhovnega sodišča je zato, da določba 4. odstavka 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, ne obsega sklepa o odreditvi pripora na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, ampak le sklep o odreditvi "rednega" pripora na podlagi 201. člena ZKP. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v drugih primerih, na primer v sklepu z dne 21.10.2004, opr. št. I Ips 284/2004.

Ker zahteva zagovornika obd. Z.O. za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo.