Criminal appeal dismissed because defendant's claim relies on alleged factual error rather than legal error.

Zahteva obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000 SIT.

[JEDRO]

Obsojenec z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, med drugim, da naj bi bila oškodovančeva brezbrižnost edini razlog za prometno nesrečo, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki je bil obsojeni D.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po 43. členu KZ je sodišče obsojencu odpustilo kazen za storjeno kaznivo dejanje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo 210.000 SIT denarne kazni.

Obsojeni D.Š. je dne 30.8.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, dne 1.9.2005 pa še dopolnitev zahteve. Zahtevo in dopolnitev je vložil neposredno na Vrhovno sodišče, ki ju je odstopilo Okrajnemu sodišču v Škofji Loki, da je opravilo postopek predložitve zahteve na Vrhovno sodišče. Obsojenec v zahtevi vztraja, da ni kriv za prometno nesrečo, ker je oškodovanec zaradi prehitre vožnje to nesrečo povzročil sam. Iz tega razloga predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sodbi razveljavi in obtožni predlog zavrže.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 7.10.2005 predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker obsojenec uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi in dopolnitvi zahteve je obsojenec pojasnil, da je oškodovanec ob hitrosti 111 km/h pri kratkih lučeh lahko predvideval, da ne bo mogel pravočasno reagirati ob eventualni oviri, ki jo je lahko pričakoval pri vožnji v naselju. Na cesto naj bi obsojenec pripeljal vsaj 19 sekund preden je prišlo do trčenja. Obsojenec pri tem pojasnjuje, da je na razdalji okrog 150 m zagledal luči oškodovančevega vozila, ki so nenadoma izginile, ker je tam cesta v depresiji, nato pa so se naknadno spet pojavile na razdalji okoli 100 m, kar ga je nekoliko zmedlo ter ni uspel takoj reagirati in speljati pod cesto. Obsojenec je prepričan, da oškodovanec D. takrat ni bil sposoben za varno vožnjo, saj se je vračal z dela utrujen in gotovo zaspan. Njegova brezbrižnost naj bi bila edini razlog za prometno nesrečo. Obsojenec s temi navedbami v zahtevi in dopolnitvi zahteve očitno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljaviti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavil zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 325. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz podatkov prvostopenjske sodbe.