Supreme Court rejects defense request for legality protection, upholding conviction for grievous bodily harm under Article 134 of Criminal Code.

Zahteva zagovornika obsojene M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenka je dolžna plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 400.000,00 (štiristotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Presoja, da so podani znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Mariboru je obsojeno M.Š. spoznalo za krivo kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obsojenki je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 166.877,45 SIT ter na 200.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenki pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 9.11.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 1. odstavka 372. člena ZKP, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. V zahtevi navaja, da bi sodišče moralo ravnanje obsojenke pravno opredeliti po 4. odstavku 134. člena KZ, ker je do kritičnega dogodka prišlo zaradi ponavljajočih se ponižanj s strani oškodovanke in zaradi česar so se negativna čustva v obsojenki nakopičila ter nato stopnjevala razdraženost do te mere, da je prišlo do kritičnega dogodka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi na ta način, da izda sodbo, s katero samo spremeni pravnomočno odločbo (1. odstavek 426. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 3.1.2005, predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Vložnik zahteve vidi kršitev kazenskega zakona v tem, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo dejanski stan obravnavanega kaznivega dejanja, napačno pa je uporabilo kazenski zakon, ko je ugotovilo, da so v ravnanju obsojenke podani vsi znaki očitanega ji kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po mnenju vložnika pravna opredelitev v pravnomočni sodbi, da gre za kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena KZ, ni pravilna, ampak gre za kaznivo dejanje po 4. odstavku 134. člena KZ.

III. Z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Obsojenka je bila s sodbo sodišča prve stopnje spoznana za krivo, da je dne 6.10.1999 s stolom s kovinskimi nogami udarila oškodovanko v predel glave ter ji povzročila zlom lobanje, podplutbo veke, udarnino glave in pretres možganov, zaradi česar je bila oškodovanka začasno nezmožna za vsakršno delo, pri tem pa je bila njena zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi akutne začasne duševne motnje - stanja močne razburjenosti in afekta jeze, bistveno zmanjšana. Takšno dejansko stanje je bilo kot pravilno in popolno sprejeto tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje pravno opredelili kot kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter v razlogih sodb tudi razumno pojasnili, da izvedeni dokazni postopek ni dal podlage za ugotovitev obstoja zakonskih pogojev iz 4. odstavka 134. člena KZ.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena KZ je podano, kadar kdo koga tako telesno poškoduje, da je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo. Ko je obsojenka s prizadejano poškodbo (zlom lobanje, udarnina glave in pretres možganov) oškodovanko tako hudo telesno poškodovala, da je bila oškodovanka zaradi tega začasno nezmožna za vsakršno delo, glede na opis dejanja, za katerega je bila obsojenka spoznana za krivo, ni nobene podlage za pravno opredelitev po 4. odstavku 134. člena KZ. V opisu dejanja ni nobenega elementa iz 4. odstavka tega člena, ki določa, da je to dejanje podano, če je storilec dejanje iz 1. ali 2. odstavka 134. člena KZ storil na mah, ker ga je poškodovanec brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri obširno opisuje osebne in službene razmere med udeleženci dogodka (obsojenko, njenim možem ter oškodovanko, ki so bili v kritičnem času vsi zaposleni v družinski družbi "K." d.o.o.) in okoliščine, ki da so pripeljale do kritičnega dogodka, meni, da rezultati dokaznega postopka nakazujejo na obstoj elementov iz 4. odstavka 134. člena KZ. Po vsebini to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa (kot to meni zagovornik) kršitev kazenskega zakona. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti:

Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenka dolžna plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenkine premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenka je redno zaposlena, lastnica nepremičnin ter nima preživninskih obveznosti).