Appeal dismissed; defense's claim of flawed fact-finding does not constitute a legal violation under criminal procedure law.

Zahteva zagovornice obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Zatrjevanja, da glede na to, da na glavi oškodovanca ni bilo vidnih zunanjih poškodb, tudi ni bilo zanesljivih znakov udarnin po glavi, oziroma da sodišče pri odločanju ni ugotavljalo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč je te domnevalo, pomenijo uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 2.10.2001 spoznalo K.K. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je 200.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev.

Dne 31.12.2001 je zagovornica obsojenca vložila zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bila z uvodoma navedenima sklepoma Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju in Višjega sodišča v Celju zavrnjena kot neutemeljena.

Zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila zahteva zagovornice za obnovo kazenskega postopka zavrnjena (sklep Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju), je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč ne navaja kršitev zakona, ki naj bi jih sodišče zagrešilo, temveč izraža le nasprotno stališče sodiščema, da priloženo strokovno mnenje ne predstavlja novih dejstev in novih dokazov, ki bi utegnili vsak zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca. Gre torej za zaključke in stališča v zvezi z dejanskimi vprašanji, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanih sklepih ocenili, da strokovno mnenje S.Š.Z. ne predstavlja novega dokaza, ki bi utegnil sam zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenega ali njegovo milejšo obsodbo (3. točka 1. odstavka 410. člena ZKP). Iz obrazložitve sklepov tudi jasno izhaja, na katere dokaze se je sodišče pri tej presoji oprlo (izpovedbe prič B.R., K.B., J.B. in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke). S temi zaključki pa se zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne strinja in ponovno poudarja, da glede na to, da na glavi oškodovanca ni bilo vidnih zunanjih poškodb, tudi ni bilo zanesljivih znakov udarnin po glavi, oziroma da sodišče pri odločanju ni ugotavljalo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč je le-te domnevalo.

Takšna zatrjevanja zagovornice ne pomenijo očitka kršitve določb KZ (372. člen ZKP), niti kršitev določb ZKP (371. člen ZKP), temveč le trditev, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, torej uveljavljanje razloga, ki ga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.