Slovenian Supreme Court dismisses appeal rejecting eviction claim based on invalid exchange agreement. The court held the agreement remains valid despite missing landlord consent. The tenant cannot be forced to vacate the apartment. The court ruled that the agreement is valid between the parties. The tenant cannot be forced to vacate the apartment. The court rejected the appeal as unfounded. The tenant cannot be forced to vacate the apartment. The court rejected the appeal as unfounded. The tenant cannot be forced to vacate the apartment.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tožeča stranka, ki je bila v konkretnem primeru v pravnem položaju stanodajalca glede obeh stanovanj, ki sta predmet zamenjave in ležita na ozemlju Republike Slovenije, ob ugotovljenih okoliščinah ne more uspešno zahtevati, da tožena stranka izprazni stanovanje, v katero se je vselila na podlagi pogodbe o zamenjavi. Ta je za pogodbeni stranki veljavna, tožeča stranka (kot prejšnji stanodajalec in sedanji lastnik) pa je ni izpodbijala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala, da tožena stranka izprazni trisobno stanovanje, št. 7, ki se nahaja v III. nadstropju stavbe v Novem mestu in ga izroči tožeči stranki. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo se je tožena stranka pritožila. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Na podlagi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je upravljanje s stanovanjskih skladom po 25.6.1991 pridržano le Republiki Sloveniji. Zato Komanda garnizije po tem datumu ni imela več pravice razpolagati s stanovanji (dodeljevati stanovanj ali dajati soglasja k zamenjavi stanovanj). Soglasje z dne 30.7.1991 ni pravno veljavno, pogodba pa je zato nezakonita. Za soglasje je bilo pristojno le Ministrstvo za obrambo. Ker je soglasje konstitutiven element pogodbe o zamenjavi, je pogodba brez soglasja nezakonita.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ne uveljavlja.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožeča stranka utemeljuje uveljavljani revizijski razlog s trditvijo, da je v času po 25.6.1991 pravno veljavno soglasje k zamenjavi stanovanja lahko izdalo le Ministrstvo za obrambo RS. Ker je soglasje konstitutiven element pogodbe o zamenjavi, je pogodba o zamenjavi, ki je bila sklenjena brez soglasja tega ministrstva, nezakonita.

Po 1. odstavku 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim skladom, ni bilo več upravičeno izdajati soglasij k zamenjavam teh stanovanj. Zato je soglasje k zamenjavi nično in torej pravno neupoštevno. Vendar pa je za rešitev konkretnega spora, to je izpraznitvenega zahtevka, treba presojati tudi toženčeve ugovore, ki se nanašajo na konkretno menjalno pogodbo.

Po 6.1.1991 (ko je začel veljati Zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Uradni list SFRJ št. 84/90, h kateremu RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta področje stanovanjskih razmerij za vojaška stanovanja urejala ZSR (Zakon o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82, 14/84) in Zakon o sredstvih in financiranju JLA kot specialni predpis (Uradni list SFRJ št. 53/84, 57/89), po tem datumu pa le ZSR. Zato je treba pogodbo o zamenjavi, z dne 30.7.1991, presojati po določbah ZSR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (na kar je revizijsko sodišče pri preizkusu materialnega prava vezano po 3. odstavku 385. člena ZPP) izhaja, da sta pogodbo o zamenjavi z dne 30.7.1991 sklenila toženec in M.P., oba imetnika stanovanjske pravice na vojaških stanovanjih. Obe stanovanji se nahajata v Republiki Sloveniji.

Glede na čas sklenitve pogodbe, je za presojo te pogodbe treba uporabiti določbe ZSR. Po določbi 23. člena ZSR je bilo dovoljeno, da imetnik stanovanjske pravice zamenja svoje stanovanje za stanovanje drugega imetnika stanovanjske pravice. Z zamenjavo je imetnik pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju, ki ga je dobil v zamenjavo. Pogodba je morala biti sklenjena v pismeni obliki (24. člen ZSR). Oba imetnika sta tudi morala priskrbeti soglasje obeh stanodajalcev (25. člen ZSR), ki sta lahko odklonila soglasje le v primerih, ki so bili določeni v zakonu (3. odstavek 23. člena ZSR). Pomanjkanje soglasja stanodajalcev k pogodbi o zamenjavi po določbah ZSR ni imelo takih pravnih učinkov, kot to zatrjuje tožeča stranka. Pogodba o zamenjavi, ki je bila sklenjena brez soglasja stanodajalca, ni bila nična. Tisti, ki je menil, da je prizadet v svojih pravicah, ker je zamenjava stanovanj sklenjena v nasprotju z določbami ZSR, je moral pogodbo o zamenjavi izpodbijati pred sodiščem (5. odstavek 25. člena ZSR).

V konkretnem primeru bi pravnoveljavno soglasje k zamenjavi lahko dala le tožeča stranka. Ker je na pogodbi z dne 30.7.1991 zapisano soglasje Komande garnizije nično, je treba pravni položaj presojati tako, kot da soglasja sploh ni bilo, oz. da sta imetnika zamenjala stanovanji brez soglasja stanodajalca. Tožeča stranka v pravdi niti ni zatrjevala, da bi bili podani razlogi za odklonitev soglasja po 3. odstavku 23. člena ZSR. Pa tudi sicer je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da tožeča stranka, - ta je bila v konkretnem primeru v pravnem položaju stanodajalca glede obeh stanovanj, ki sta predmet zamenjave in ležita na ozemlju Republike Slovenije - ob ugotovljenih okoliščinah ne more uspešno zahtevati, da tožena stranka izprazni stanovanje, v katero se je vselila na podlagi pogodbe o zamenjavi - ki je za pogodbeni stranki veljavna, tožeča stranka (kot prejšnji stanodajalec in sedanji lastnik) pa je ni izpodbijala.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).