Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding a criminal conviction and refusal of psychiatric examination.

Zahteva zagovornikov obsojenega B.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000 (sto tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

S tem ko sodišče ni samo odredilo izvedenstva, ni kršilo določbe 17. člena ZKP, saj se načelo iskanja resnice iz navedene zakonske določbe uresničuje skozi načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega B.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen enega leta zapora in mu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki dne 2.8.2004 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo zaradi bistvene kršitve postopka (katerih posebej ne konkretizirajo) ter predlagali, da Vrhovno sodišče zadrži izvršitev pravnomočne odločbe ter da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP z dne 3.11.2004, predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilna ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti;

- da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, višje sodišče pa je njegovim razlogom pritrdilo, da je do obračuna obsojencev z oškodovancem, v posledici katerega je bil oškodovanec hudo telesno poškodovan, prišlo predvsem zaradi čustvene prizadetosti obsojenega B.V. ob spoznanju, da je konec razmerja z njegovim dekletom. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pomotoma navedlo, da je bila obsojenčeva partnerka takrat T.B., ki je bila v postopku zaslišana kot priča. To pomoto v imenu pa je (kar ugotavlja tudi zahteva za varstvo zakonitosti)

ugotovilo in odpravilo sodišče druge stopnje (str. 2 sodbe), ki je tudi pravilno presodilo, da ta napačno ugotovljena okoliščina glede imena obsojenčeve partnerke ni odločilno dejstvo, saj v ničemer ne spreminja pravilne ugotovitve, da je do obračuna z oškodovancem prišlo zaradi obsojenčeve čustvene prizadetosti. Zato po oceni Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti s tem v zvezi nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Prištevnost obdolženca se v kazenskem postopku domneva in se praviloma posebej ne ugotavlja. Po določbi 1. odstavka 265. člena ZKP sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti, prištevnost izključena ali zmanjšana.

Sodišče je glede na zagovor obsojenca (list. št. 17), da je kritičnega dne kljub zaužitemu alkoholu ("tisti dan pil nek whisky, ne vem koliko") hodil normalno in se dogodka spominjal ter ga v zagovoru tudi v celoti opisal, ocenilo, da ni podlage za sum, da bi bila pri obsojencu zaradi zaužitega alkohola prištevnost izključena ali zmanjšana. Zato sodišče tudi ni odredilo izvedenstva, pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se obsojenec do pravnomočnosti sodbe sploh ni skliceval na neprištevnost ali zmanjšano prištevnost. S tem ko sodišče ni samo odredilo izvedenstva, ni kršilo določbe 17. člena ZKP, saj se načelo iskanja resnice iz navedene zakonske določbe uresničuje skozi načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zagovorniki, ki se s takšno dokazno oceno in zaključki pravnomočne sodbe o obsojenčevi prištevnosti v času storitve dejanja očitno ne strinjajo, na opisan način ne uveljavljajo nobene kršitve Zakona o kazenskem postopku, pač pa želijo poseči v dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

III. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

IV. Stroški postopka v zvezi zahtevo za varstvo zakonitosti:

Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.