Defense appeal for legality protection dismissed as facts were incorrectly stated, not a legal error.

Zahteva zagovornice obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

[JEDRO]

Zagovornica z navedbami, da je bil obsojenec sam napaden in da je ravnal v silobranu, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom Okrajnega sodišča v Celju je bil obsojeni V.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1.

odstavku 146. člena KZ ter mu je bil na podlagi 1. odstavka 61. člena KZ izrečen sodni opomin. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 30.3.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena pravnomočna sklepa. Predlagala je, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V zahtevi je uveljavila, da je obsojenec tekom celotnega postopka zatrjeval, da je bil on sam napaden, pritožbeno sodišče pa se glede te okoliščine sploh ni izjasnilo. Po mnenju zagovornice je protispisna ugotovitev obeh sodišč, da je bil obsojenec napadalec. Poleg tega je po mnenju zagovornice ravnanje obsojenca v silobranu tako nepomembno, da gre za dejanje majhnega pomena.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 16.9.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, ker obsojenčeva zagovornica izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi ponavlja obsojenčev zagovor, da je bil sam napaden in da je ravnal v silobranu, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opustilo ocenjevanja pritožbenih navedb, saj je pritrdilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v prvostopenjskem sklepu, ko je posebej navedlo, da je sodišče prve stopnje upravičeno verjelo oškodovancu in ne obdolžencu. S tem je ob nadaljnjih pojasnilih glede dejanskega stanja zavrnilo obsojenčev zagovor, da je ravnal v silobranu. Hkrati je s tem tudi potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom.

Sodišče druge stopnje se je v izpodbijanem sklepu tudi opredelilo glede teže kaznivega dejanja, saj je ugotovilo, da nikakor ne gre za dejanje z majhno posledico, zlasti glede na okoliščine, ob katerih je do njega prišlo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v izpodbijanih sklepih ni prišlo do kršitve zakona, zahteva pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP, pri tem je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje.