Slovenian Supreme Court dismisses appeal claiming adverse possession on foreign land without good faith. Good faith requirement for Article 24 ZTLR not met. Possession reversed under Article 37 ZTLR.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Asfalt in lesena ograja na kovinskih stebričkih nista zgradba, kateri bi pripadalo zemljišče v lastninskem smislu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema, da vrneta tožniku del parcele št. 396, da odstranita s te parcele asfalt in ograjo in opustita njeno uporabo za dostop k delavnici, parkiranje avtomobilov ter shranjevanje materiala. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik lastnik parc.št. 396, tožena stranka pa ima del te parcele v posesti. Sporno zemljišče je asfaltirala in nanj postavila ograjo. Tožena stranka se je zavedala, da gre za tuje zemljišče. Vrnitvenemu zahtevku je sodišče ugodilo na podlagi določila 37.čl. ZTLR, zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja pa na podlagi določb ZOR o odškodninski odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ni sprejelo stališča tožene stranke, da je pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču na podlagi 24. čl. ZTLR in da asfalta ter ograje ni mogoče odstraniti.

Proti tej sodbi vlagata prva dva toženca revizijo. Uveljavljata revizijske razloge po 385. čl. ZPP in predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da predstavlja sporno zemljišče v pretežnem delu funkcionalno zemljišče k njuni stavbi, ki stoji na njuni parceli. Zato sta na tem zemljišču pridobila lastninsko pravico na podlagi 24. čl. ZTLR. O tem bi se moralo sodišče prepričati z ogledom. Ker se ni, sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Vztrajata, da ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, ker sta zemljišče in asfalt neločljivo spojena. Ograja, ki stoji na spornem zemljišču, predstavlja objekt v smislu 24.čl. ZTLR.

Tožnik v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejstva, ugotovljena v sojenju na prvi in drugi stopnji, izključujejo uporabo določbe 24. čl. ZTLR, ki govori o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Navedena določba namreč izrecno predpostavlja dobrovernost graditelja v tem smislu, da ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Ta predpostavka ni izpolnjena, saj je ugotovljeno, da sta toženca vedela, da parcela št. 396 ni njuna. Ta ugotovitev je podlaga tudi za revizijsko odločanje (3. odst. 385. čl. ZPP). Izpolnjene pa niso tudi nadaljnje predpostavke za uporabo 24.čl. ZTLR. Na parceli št. 396 namreč toženca nista zgradila gradbenega objekta v smislu te določbe. Asfalt in lesena ograja na kovinskih stebričkih nista zgradba, kateri bi pripadalo zemljišče v lastninskem smislu. Po ugotovitvi obeh sodišč je asfalt in ograjo mogoče odstraniti, zaradi česar ne pridejo v poštev pravila ZTLR o spojitvi. Glede na ugotovljena dejstva sta sodišči prve in druge stopnje odločili materialnopravno pravilno. Izrek o vrnitvi zemljišča pravilno temelji na 37. čl. ZTLR, izrek o vzpostavitvi prejšnjega stanja na prvem odst. 185. čl. ZOR, izrek o prepovedi nadaljnje uporabe zemljišča pa na 42.čl. ZTLR.

Revizijsko sklicevanje na okoliščino, da toženca sporno zemljišče potrebujeta, nima za odločitev v tem sporu nobenega pomena. To dejstvo namreč ne opravičuje odvzema parcele in tudi ne drugih samovoljnih posegov vanjo. Zato niso utemeljeni revizijski očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega posopka, ker je sodišče odločalo brez ogleda. Ugotovitev, da je sporno zemljišče tožencema koristno, namreč ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožnik sam.